|
razocarana -> obupana (10.8.2008 9:14:57)
|
Sej niti ne vem, kje naj začnem, sicer pa že naslov pove vse.
Sem mamica dveh sončkov, 4 leta in 6 mesecev. Oba sta pridna in zdrava, skratka vse ok. Problem je v partnerju. Na začetku je bilo vse super, sva dosti hodila okrog, dobre službe, stanovanje v hiši njegovih staršev, skratka normalno življenje. Potem pa se nama je rodila hči in s tem so se začele težave. Postajal je vedno bolj slabe volje, začel me je žaliti, vpiti name, hoditi od doma...
Z rojstvom sina so se težave samo še povečale. Stalno govori, da on še ni želel imeti otrok, da je bil premlad, da nima več svobode (čeprav jo ima, ima kup aktivnosti, ki se jim ne bo odrekel, tako da sem več ali manj sama za vse v hiši), skratka, totalno je razočaran nad mano in nad takšnim življenjem. Moram tudi povedati, da sem jaz tista, ki skrbi za otroke in hišo, jaz jih vozim k zdravniku, umivam, preoblačim...
Velik problem predstavlja tudi seks, saj on dobesedno razmišlja samo še o tem. Niti 3-krat na dan mu ni dovolj. In če se slučajno ne spomnim sama, začne noret, me zmerjat, žalit, da če ne bi bilo otrok, bi imel normalno življenje, tako pa ga ne more imet, skratka za vse sem kriva jaz, ker sem bila jaz tista, ki je želela imeti otroke.
Sedaj je prišlo že tako daleč, da me načrtno ignorira, govori hčeri grde stvari o meni, stalno govori za mojim hrbtom grdo o meni, me žali, žali moje starše, skratka, stanje je postalo nevzdržno. Enkrat mi je celo grozil, da se bo ustrelil, zato da ga bom imela celo življenje na vesti. Dosti tudi pije alkohol.
Sicer po naravi nisem človek, ki bi hitro vrgel puško v koruzo, človeka probam sprejeti takšnega, kot je in on je pač malo bolj temperamenten in razvajen, ampak sedaj se mi zdi, da sem prišla do točke, ko moram nekaj narediti. Problem je v tem, ker nimam kam iti, imam neodplačane kredite, ves denar sva vložila v skupno stanovanje, sama z dvemi otroci bom bolj težko shajala v podnajemništvu in po pravici povedano ne vem, kaj lahko pričakujem od njega. Podpore sigurno ne, bojim pa se tudi, da mi ne bi pustil odpeljati otrok.
Skratka, sem obupana in ne vem, kaj naj naredim, kam naj grem sedaj z dvemi otroci brez denarja. Prosim za kakšno lepo besedo ali predlog.
Lep dan še naprej vsem skupaj,
Razočarana
|
|
|
|