|
Anonimen -> RE: Nepotrpežljivost (26.8.2008 13:45:15)
|
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
btw, to še zdej velikokrat slišim od koga čist tko mimogrede v vsakdanjem življenju-še posebej mi pade v oči, če se hčerka kaj razburja in potem nekdo reče zraven nje: Ne se jezit al pa Jezit se ni lepo ali pa celo v tem smislu Punčka si pa se tako jeziš...kr neki v glavnem...)
Ja, to je pa pogosto slišat, punčke se ne smejo jeziti, pa morajo biti prijazne, ne smejo razgrajat,... zakaj že? A ni boljše, da je vsak to, kar je, starši in okolica pa njegova čustva usmerjajo tako, da jih zna normalno izražat? Ne pa da, da se že v osnovi človeku jemlje pravico do nekega čustva. Potem niti nimaš možnosti svoja čustva spoznati, kaj šele pridobiti spretnosti, kako se z njimi spopasti in jih izraziti.
Ankica, hvala tudi tebi, fajn si mi napisala...Vse se strinjam s tabo, veš...samo z eno stvarjo ne. Napisala si kaj je boljše:ali da se takoj razjeziš ali da tiščiš v sebi? Po moje ne eno ne drugo ni ok. S tem, ko (pre) hitro eksplodiraš in ko v bistvu sploh eksplodiraš večkrat za prazen nič, velikokrat prizadaneš ljudi okrog sebe. Če pa tiščiš v sebi pa si boš nakopal samo bolezni in s tem pač prizadaneš sebe...no, tudi druge, če si zaradi tega skos nekej siten in nergav.
Ja, saj to sem mislila, ni čustva, ki bi imel samo pozitivne ali samo negativne strani. Mogoče, če si bolj eksplozivna, niti ne zaznaš negativnega, ki izhaja iz stalnega najedanja, zajedljivosti, cinizma. Pri nas se nobeden ni jezil, se je pa stalno tiščalo jezo v sebi in seveda to pride nekje ven, kot sikanje ipd. In če imaš to na tapeti vsak dan, leta in leta, potem ne moreš biti sproščen in tudi okolica dobro čuti to nejevoljo, zamere se kopičijo,.... Prizadet si tako ali tako. Mene osebno veliko bolj moti ta opisani način izražanja kot pa kakšen jezni izbruh. Tudi če imaš opravka s kolerikom, ko se enkrat iztuli, se lahko z njim (vsaj z večino) zelo lepo pogovoriš. S tistim, ki pa tišči čustva v sebi, kuha zamero,... se tega ne moreš, ker ima doolgo časa pred seboj samo sebe in svojo prizadetost. Vse ima svoje pluse in minuse.
Moj dragi je kolerik, čeprav v zadnjih letih zelo umirjen, in mi je super, ker takoj pove, kaj ga moti, zakaj je jezen, brez dlake na jeziku - ker vendarle omogoča tudi pozitivne stvari, npr. takoj vem, kje je problem in ga lahko tudi rešiva. Če tiščiš v sebi, se stvari samo kopičijo do neobvladljive mere....
Hočem reči, da kar je za tebe slab odziv, ni nujno tudi za mene ali druge, vsak sprejema po svoje, glede na izkušnje.
Se mi zdi fajn, da se človek sprejme tak, kot je, ker potem veš, kaj želiš na sebi spremeniti in kaj je fajn, zaveš se, kaj v neki situaciji deluje in kaj ne. In lahko začneš svoja čustva izražat tako, da so družbeno sprejemljiva, da povzročaš čim manj čustvenega bremena sebi in okloici in istočasno poveš, kar ti leži na duši.
Pa saj ti gre super, sem prepričana.
|
|
|
|