ronja
|
Ma, saj ne gre za dolžnost! Tudi sicer si vesel, če imajo tvoji starši še svoje življenje: jaz sem vesela, če mi moji kdaj rečejo, da ne morejo pazit (pa ne mislim cel čas, ampak čisto tako kdaj), recimo mi oče reče, ojoj, veš, takrat mam pa ravno plesne ali pa mami, da je zmenjena s prijateljico. če bi bilo to vedno, kadarkoli bi prosila, bi bila seveda žalostna, ampak če je pa to sem in tja, pa veš, da imata še nekaj v življenju, kar jima je tako pomembno. Tudi ko je imela tašča angleščino, sem bila ful vesela in sva ji 100000x povedala, da ni treba met vedno časa za tamalo, da jo bo kljub temu videla in dobila, tudi če kdaj ne bo mogla. In ko se je to kdaj zgodilo, se mi je zdelo super (čeprav je bil razlog drugi - da pazi drugega vnuka, hihi ) ne vem, meni je pa fino videt, da imajo ljudje, ki jih imam rada še kaj drugega v življenju kot to, da so mi na razpolago... Kaj če bi na to tako gledala? Pa res je to velika odgovornost, kaj če se otroku kaj zgodi, kaj če zboli,... In ubogat vsa navodila staršev vsak dan je tudi naporno... 1x-2x na teden se da malo prilagodit, malo pa starši zamižijo, saj je vseeno, če 1x na teden cel dan pije orto sladkan sok, recimo, ampak vsak dan je pa drugo... in so hitro prepiri. Meni se vrtec ne zdi tako slaba varianta.
|