|
Anonimen -> O vzgoji otrok (5.8.2008 9:53:12)
|
Malce sem brskala po spletnih straneh in našla ta kilometrski članek.Zanimiv je za si najt čas in ga prebrat.seveda,če želite nihče vas ne bo silil.
Tako namesto v knjižnico ali knjigarno za nakup kakšne vzgojne knjige, izvolite to malenkost.
O vzgoji otrok
Primerna vzgoja otrok bi lahko znatno pripomogla kvalitetnejšemu življenju posameznika in s tem posredno tudi izboljšanju razmer v družbi, zato tega dejavnika pri ustvarjanju boljše človeške skupnosti ne bi smeli zanemarjati.
Ker večina staršev ne utegne brati knjig in druge literature o tako zahtevni nalogi, kot je vzgoja otrok, bom predstavil nekaj misli iz tovrstne literature in izkušenj pridobljenih z delom z mladimi in njihovimi starši, pa tudi iz izkušenj, pridobljenih v regresijah (vračanju v preteklost), ob reševanju raznih življenjskih težav.
Izhodišče za to temo bo tudi stališče, da se neka duša odloči za nabiranje novih izkušenj v življenju na tem svetu. (Več o tem v temi o življenju)
Ker je precej resnice v pregovoru: Kar se Janezek nauči, to Janez zna, se moramo zavedati, kako pomembno popotnico za življenje damo otroku v prvem obdobju njegovega življenja. To se ne nanaša samo na znanje, za to je pozneje še dovolj časa, ampak predvsem na vedénje, samozavest, ustvarjalnost, občutek varnosti, sprejetosti, socialnost in še kaj. Otrok poleg sebe potrebuje nekoga, ki mu je dober vzgled in se z njim ukvarja, ga uvaja v življenje. Zaradi prezaposlenosti staršev pa je vse prevečkrat prepuščen sam sebi in raznim tehničnim "prijateljem". Posledice so sebičnost, neprilagodljivost, neustvarjalnost, nesocialnost.
Pri tem so najhujše doživete travme, ki potlačene na nezavedno raven pozneje delujejo na odraslega človeka, ta pa zaradi njih ne razume niti sebe niti svojega okolja.
Udariti otroka, ko se rodi, da bi zajokal, je eden največjih nesmislov, kar so jih nekoč počeli, s posledicami, ki jih je težko predvideti. Verjetno tega zdaj ne počnejo več, vsekakor pa živi še veliko ljudi, za katere je bila to prva življenjska izkušnja ob prihodu na ta svet.
Po mojih izkušnjah je tudi veliko bolezni pri otrocih in pozneje pri odraslih posledica neprimerne vzgoje oziroma neprimernega odnosa do njih v tako kritičnem obdobju, kot je otroštvo.
Glede na različnost značajev otrok in njihovih življenjskih nalog, je težko dati nasvete, ki bi veljali za vse otroke. Zapisani so predvsem splošni nasveti, ki veljajo za večino otrok.
Prve napake delamo navadno že v komuniciranju z dojenčki in tudi pozneje v njihovem otroštvu. Ni smiselno "pogovarjati" se z dojenčkom kot z nebogljenim bitjem. Lahko se "pogovarjamo" z njim o čemerkoli, smiselno je govoriti otroku spodbudne besede, njegova zavest oziroma duša, ki nas sliši, vse razume, ker je praviloma celo naprednejša od nas. Ne smemo pa od otroka pričakovati ali celo zahtevati več, kot je za njegovo starost primerno. Nimajo še dovolj razvitih možganov, besednega zaklada, organov za govor, zato nam ne morejo z besedami izraziti svojih misli. Dokler se ne bomo naučili komuniciranja na ravni zavesti, bo besedna komunikacija z dojenčki morala potekati samo v eno smer.
Prav zanimivo jih je poslušati, kako v komuniciranju na ravni zavesti delijo nasvete svojim staršem.
Ko se otrok rodi, njegova duša že ima neki značaj, mentaliteto, osebnost, ki je posledica izkušenj iz vseh njenih prejšnjih življenj, pa tudi namena, naloge, zaradi katere je bila ustvarjena. Ta narava duše ima svoj vpliv na otrokovo ravnanje in odzive. Nekaj več o odnosu med dušo in otrokom je napisanega v knjigi Usoda duš na strani 524, avtor knjige je Michael Newton, doktoriral je iz psihologije in diplomiral iz hipnoze. V regresijah je deset let raziskoval življenje duš. V navedeni knjigi in knjigi Potovanje duš piše o rezultatih svojih raziskav.
Svoje dodajo še astrološka znamenja in položaji planetov v času rojstva, zato otrok oziroma njegova zavest ob rojstvu nikakor ni nepopisan list papirja. Če bi bilo tako, bi si bili vsi otroci v eni družini po značaju zelo podobni, ker živijo v istem okolju in imajo podobno vzgojo. Vemo pa, da so razlike lahko zelo velike celo med dvojčki.
Raziskave genetskega zapisa kažejo, da genov za značaj ni. Nekatere značajske poteze, za katere se misli, da so prirojene, otrok pridobi od staršev in drugih prednikov v otroštvu v obliki vedenjskih, življenjskih vzorcev.
Kakšna osebnost bo nekdo in kakšno bo njegovo življenje je odvisno od veliko dejavnikov, ki vplivajo nanj. Vseh dejavnikov in njihovih medsebojnih vplivov je preveč, da bi bili lahko obdelani v tej temi, je pa smiselno nekaj truda vložiti v ta vidik našega življenja, ker je to včasih edini način, da vzamemo svoje življenje sami v svoje roke in to omogočimo tudi svojim otrokom.
Zavedati se moramo, da pride večina duš na ta svet iz veliko bolj prijaznega, subtilnega in svobodnega sveta, zato se morajo na realnost omejitev in relativno grobost tega sveta še privaditi.
Nekoliko starejšim dušam, kot pravimo tistim, ki imajo za sabo že veliko življenj, navadno ni težko, ker vedo, kam so prišle in so s svojo zavestjo prinesle s seboj tudi izkušnje iz prejšnjih življenj. Navadno je težje z mlajšimi dušami in tudi delo z njimi, ker jim nič ni prav, na omejitve in tegobe tega sveta se morajo šele privaditi. Take duše, otroke navadno opredelimo kot težje prilagodljive otroke. Vzgoja takih otrok je težja naloga in zahteva precej pedagoškega znanja in potrpljenja. Kot starši so za take otroke primernejši tisti, ki imajo veliko življenjskih izkušenj in posledično več življenjske modrosti.
Ne smemo pa težavnega otroka takoj opredeliti kot mlado, neizkušeno dušo. Bolj težavno obnašanje je lahko posledica napak, ki smo jih delali že od rojstva naprej, lahko nam je ogledalo in nas s svojim vedenjem opozarja na naše napake, lahko imamo do njega neporavnane tako imenovane karmične dolgove. Odnos do takega otroka oziroma vzgoja nista v vseh navedenih primerih enaka, zato bi bilo prav poznati vzrok za tako obnašanje in ustrezno prilagoditi vzgojo in odnos do njega.
Po rojstvu začne otrok zaznavati dogajanje v njegovem okolju. Kako ga dojema, je zelo odvisno od značaja njegove duše, izkušenj iz prejšnjih življenj oziroma od stanja zavesti njegove duše. Dokler okvirno ne spoznamo narave otrokove duše in pozneje osebnosti, moramo z njim ravnati kot z dušo, ki je prišla na ta svet iz veliko bolj prijaznega in čutnega sveta in previdno ali celo s strahom zaznava, kaj se okrog njega dogaja.
Otrok mora razvijati in se naučiti uporabljati svoje možgane, s tem pa mora začeti že v prvih tednih svojega življenja. Veliko zamudimo, če pustimo otroka v košu, da ure in dneve lahko gleda samo strop. Če začne jokati, to navadno ne pomeni, da je z njim nekaj narobe, ampak da mu je dolgčas in bi se rad učil, spoznaval okolje, zaznaval spremembe in s tem aktiviral svoje možgane. Nekateri pravijo: tri dni bo jokal, potem se bo pa umiril. Tri dni bo jokal, potem bo pa nekaj v njem umrlo, najmanj nekaj želje po raziskovanju in s tem razvijanju ustvarjalnosti.
Porodniški dopust je namenjen ukvarjanju z otrokom, ne pa opravilom, za katera sicer ni časa. Veliko se da narediti po stanovanju tudi z eno roko, ko imamo v drugi roki otroka in ga odložimo samo, ko potrebujemo za delo obe roki. Nekoč so babice to vedele in nekatere tako tudi ravnale.
Ukvarjanje z majhnim otrokom z nesebičnimi nameni je dolgoročna investicija, ki se nam vsekakor enkrat povrne.
Naslednje pisanje je povzeto po knjigi Cutting Lose (Prenesti izgubo), ameriškega psihologa dr. Howarda M. Halperna, temelji pa na mnogih znanstvenih raziskavah o vplivu vzgoje v otroštvu na poznejše življenje.
Nisem dovolj sposoben, da se sam znajdem.
To prepričanje se pojavlja zgodaj v življenju, deluje navadno podzavestno in lahko iz svojega skrivališča v podzavesti usmerja naše življenje. Čustvena moč tega mogoče podzavestnega prepričanja je lahko znatno večja od moči praktičnih razlogov in prepričanj, ki razumsko in logično nakazujejo, da ni tako. To prepričanje navadno podpira še naša podzavestna želja po pripadnosti, privrženosti. (Ki sicer ima svoj smisel, toda v drugačni obliki, moja pripomba).
Prepričanje nisem dovolj sposoben, da se sam znajdem lažje razumemo, če se vrnemo v zgodnje otroštvo. Ko se rodimo, ne moremo sami narediti nobenih opravil za svoje preživetje in dobro počutje. Popolnoma smo odvisni od nekoga, navadno od mame, ki nam je omogočala predvsem tri stvari: (V knjigi piše tri iluzije, razlaga tega pa bi bila nekoliko preobsežna za ta prispevek).
- poskrbi za vse, kar rabimo za preživetje,
- daje nam občutek, da smo v varnem okolju,
- skupaj s to za nas močno osebo nam daje občutek moči.
To so stvari, ki se jim v otroštvu in pogosto tudi pozneje težko odpovemo, kljub naši želji, da postanemo samostojni.
Dober stik in odnos s starši je po rojstvu za otroka zelo pomemben, ker mu daje občutek varnosti. (Strah je eno najbolj destruktivnih čustev, pridobljenega v zgodnjem otroštvu se težko znebimo.) Pomanjkanje občutka varnosti v zgodnjem otroštvu je pogost vzrok za pomanjkanje samozavesti in strah tudi pozneje odrasle osebe in tak človek potem išče svojo varnost pri drugih osebah.
Pri starosti okrog leta in pol nastopi drugo obdobje, od katerega je tudi zelo odvisno, koliko bo nek človek pozneje samozavestna in samostojna oseba.
Ko otrok shodi in spregovori, nastopi dolgo in včasih težko obdobje vzgoje in navajanja na samostojno življenje. Dobro uvajanje v samostojnost daje otroku podporo in samozavest, uči ga, da se lahko samostojno spusti v določene podvige, uči ga, da svet ni samo zlonameren in nevaren in da lahko vzpostavi varne odnose tudi z ljudmi izven družinskega kroga.
Mame, ki zelo dobro reagirajo v obdobju otrokove popolne odvisnosti od staršev, mogoče zaradi svoje potrebo po tesni povezavi z otrokom, pogosto odpovejo v obdobju, ko se začne pripravljanje otroka na samostojnost. Neprestano "visijo" nad otrokom, ovirajo težnjo otroka po osamosvajanju, z izgovorom, da se bojijo, nevarnosti, ki bi jim bil otrok lahko izpostavljen in užaljeno gledajo na vse večjo samostojnost otroka kot na ignoriranje nje.
Mamina pripravljenost da pomaga otroku pri osamosvajanju in da se otrok vseeno počuti varnega in se vrača k njej ko jo potrebuje je odločilna za razvoj otrokove samostojnosti. Tu pa pogosto nastopijo težave. Mama pogosto nekje v sebi čuti potrebo, da se drži otroka, otrok se pa težko odpove trem že navedenim točkam: občutku moči, varnosti in da vse kar rabi dobi, ne da bi za to kaj naredil.
Zdaj pride na vrsto vloga očeta.
Citat iz navedene knjige:
"V tej situaciji mora oče prijeti otroka za roko, se sprehoditi z njim po svetu, pokazati mu vse, kar ga lahko razveseljuje in osreči, poučiti ga, kako se spopasti s težavami, opogumljati ga in mu dajati znanje in občutek, da se lahko sam znajde. Oče je na razpolago otroku in mami, ki je morda vznemirjena ker se počuti ogroženo v tem obdobju osamosvajanja otroka. Oče naj bi torej v tem obdobju pomagal otroku, da se osamosvoji, mami pa, da se reši prevelike navezanosti na otroka.
Te vloge pa veliko očetov ne opravlja dobro. Celo ko se otrok obrne k očetu za pomoč, ga nekateri zavrnejo in pošljejo k mami, kot, da je otrok samo mamina skrb. Tako ravnanje navede otroka na stališče, ki ostane najmanj v podzavesti tudi pozneje v življenju, da je mama edini človek, na katerega se lahko obrne."
(V knjigi so navedene znanstvene raziskave, ki to potrjujejo).
Tako Howard M. Halpern že leta 1977. Tudi pri nas so v zadnjem času v pedagoškem delu trendi, da večjo vlogo pri vzgoji otrok prevzamejo očetje, mame se pa naučijo otokom pustiti svojo pot. Glede na to, da ženske v naši družbi prevzemajo vedno bolj zahtevna in odgovorna dela in položaje, je pričakovati v pogledu samostojnosti otrok zanje primernejšo vzgojo.
Za normalen razvoj otroka se moramo držati vsaj štirih stvari:
Otroka moramo ceniti, razumeti, spoštovati, imeti mora občutek varnosti.
Tudi kazni ne smejo vsebovati nič takega, kar bi kršilo navedeno. Kakšne so posledice odstopanja od tega, veliko piše v knjigah o vzgoji otrok, ena od takih je knjiga Ursule Markham Travme iz otroštva. Po mojih izkušnjah iz regresij pusti največ posledic kaznovanje po krivici, kaznovanje zaradi stvari, zaradi katerih drugi otroci ne bi bili kaznovani, če prepustimo otroka samega sebi, ko potrebuje pomoč, če ga prepričujemo, kako nima prav, če misli drugače kot starši.
Mogoče je komunicirati z dušo otroka že med nosečnostjo. Na vprašanja, kaj bi duše sporočile, priporočile staršem, so najpogostejši odgovori: ne me preveč omejevati, ne mi vsiljevati svojih pogledov in stališč, ne me kaznovati, če naredim kaj narobe iz nevednosti ali po nesreči. Drugi nasveti duše so navadno specifični za določene starše in okolje, v katerem bo otrok živel. Spomnil bom, da je zavest duše otrok praviloma naprednejša od staršev, evolucija gre samo naprej in le izjemoma pri kateri od duš za kak korak nazaj, zato ne pretiravajmo z učenjem naših resnic.
Otrok ne smemo kaznovati, če naredijo škodo po nesreči ali iz nevednosti. Da ne kaznujemo odraslih v primeru, ko naredimo škodo po nesreči, se nam zdi samo po sebi razumljivo. Izgovor, da otroka kaznujemo zato, da bo vnaprej bolj pazljiv, ni smiseln, saj ga dovolj prizadene že, ko vidi, kaj je naredil. Tistih, ki jih to ne prizadene ali celo namerno naredijo škodo, pa tudi kazen ne bo izučila. V takih primerih si moramo postaviti vprašanje, zakaj je otrokovo obnašanje tako in odgovoru primerno ravnati.
Refleksno kaznovanje otrok primerih, ko nekaj naredijo narobe kaže na podzavestno potrebo po sproščanju jeze na nekoga ali nekaj, na potrebo po dokazovanju svoje moči, po dokazovanju svoje prevlade nad nekom. Tako ravnanje kaže na pomanjkanje samozavesti tistih, ki to počnejo. To svojo težavo bi morali reševati na drugačen način, kot je dokazovanje svoje moči nad otrokom.
Tudi ko otrok spregovori in še naprej v vsem otroštvu moramo biti previdni na kakšni ravni z njim komuniciramo. Otroci razumejo in vedo veliko več, kot jim njihov besedni zaklad in razvitost možganov omogočata da izrazijo z besedami. Verjetno se bo večina še spomnila svojega otroštva, ko smo vedeli in razumeli veliko več, kot so nam pripisovali odrasli, zato ne ponavljajmo njihovih napak.
Ena večjih napak je tudi, da se otroku ob njegovem govorjenju in početju smejemo. To razume kot posmehovanje njegovim nesposobnostim in večino otrok to nemalo prizadene. Izkušnje kažejo, da to lahko občutljivemu otroku pusti posledice za vse življenje. Nadarjenemu otroku tako lahko tudi zatremo ustvarjalnost.
Previdni moramo biti tudi, ko svojemu otroku dajemo za vzgled druge otroke. Če tak otrok zmore veliko več kot naš, se lahko zgodi, da bo naš zasovražil njega in sebe.
Ko se otrok začenja zavedati, da je osebnost, okrog petega leta starosti, ne sprejema več vsega, kar rečejo starši, kot dejstvo, ampak začne uveljavljati svoj prav, svoja stališča oziroma zahteva pojasnila. Največja napaka, ki jo nekateri starši naredijo v tem primeru, je, da rečejo otroku: "ne odgovarjaj". Otroci to razumejo tako, kot da bi jim rekli: "Tudi če imaš prav, nimaš prav, ker si otrok, jaz imam prav, tudi če nimam prav, ker sem odrasel."
Če nam nasprotuje, ga moramo poslušati, predstaviti in utemeljiti svoja dejstva, če jih imamo, če jih nimamo, pa priznajmo, da smo se zmotili. Če vztrajamo pri svoji očitni zmoti z namenom, da bi kot odrasli ohranili avtoriteto, bomo dosegli ravno nasprotno, izgubili bomo avtoriteto, ker bo otrok dvomil o nas, tudi ko bomo imeli prav. Če zgubljamo potrpljenje, je bolje reči, da nimamo časa za razlage, kot da rečemo ali naredimo kaj neprimernega.
Dejstvo, da smo jih mi spravili na ta svet, ne more biti razlog za njihov neenakopraven položaj.
Ne pozabimo, da je v otroku duša, ki je praviloma naprednejša od naše, zato razmislimo preden zanikamo njihova stališča. Drugi razlog za razmislek je, da so otroci tudi naše ogledalo. Če ne prenesemo njihovega načina komuniciranja, to lahko pomeni, da pravzaprav ne prenesemo svojega.
Otrok pobere veliko vedenjskih vzorcev v družini in v svojem okolju. Če eden od staršev z izsiljevanjem dosega svoje, ga bo otrok verjetno začel posnemati. Ne bo kaj dosti pomagalo prepričevanje, da kot otrok tega ne sme.
Tisti "pridni" otroci, ki vedno ubogajo, bodo verjetno taki tudi vse življenje. Vedno bodo ubogali druge, kar je pa slabo izhodišče za življenje in jim tega ne moremo šteti kot vrednoto. Kako se prenašajo vzorci, razmere v družini, neprijetni dogodki na otroka in kakšne posledice ima to za njegovo življenje, je v literaturi te vrste obširno obdelano. Poučna misel, ki se nanaša na napisano:
Če smo poleg otrok, je naša glavna dolžnost, da se lepo vedemo.
Dostojevski
Naloga in dolžnost otrok kot naših sopotnikov v šoli življenja je tudi opozarjati starše na njihove napake. Ker to težko dosežejo z besedami, ker se še ne znajo dovolj prepričljivo izražati, poskušajo to doseči s svojim vedénjem. Nekateri starši se poskušajo od otrok česa naučiti, otroci nekaterih, za vzgojo manj dojemljivih staršev, pa označeni za bolj problematične otroke, za poskuse te vrste plačujejo visoko ceno. Misel, ki se na to navezuje:
Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
Mark Twain
Življenjske okoliščine nam v veliki meri ustvarja naš um, zato ga je zelo pomembno že od otroštva naprej programirati v pozitivnem smislu. Otrok ne smemo prepričevati ali kaznovati tako, da jim zmanjšujemo samozavest, jemljemo voljo in možnosti za ustvarjalnost, vnašamo vanje negativne miselne vzorce.
Druga velika napaka pri kaznovanju je ustrahovanje. Strah človeka hromi in nam, mogoče samo podzavestno, daje občutek nemoči, ogroženosti. Ogrožen človek postane agresiven, zato je strah z vsemi svojimi izpeljankami posredno glavni vzrok za vse zlo na tem svetu.
Poučna zgodba, kako prav lahko pride odsotnost strahu, je primer še ne triletne Lucije, ki se je neko dopoldne izgubila v gozdu. Našli so jo naslednji dan, sedem kilometrov od kraja, kjer se je izgubila. Bila je v dobrem stanju, zgovorna in nič prestrašena. Njen komentar na vprašanje, kako je bilo, je bil, da je bilo ponoči precej temno. Verjetno so jo "pozabili" naučiti, da je v temi bav bav. Otroke sicer moramo učiti in opozarjati na nevarnosti, ne smemo pa jim vcepljati strahov, še posebno tistih, ki jih ni.
Vzgoja otrok naj bi bila taka, da pripravlja otroke na življenje. Ker nihče ne bo mogel imeti v življenju vsega, kar hoče, moramo otroke na to pripravljati. Nevzgojno je in slabo izhodišče za življenje, če otroku v vsem ustrežemo in dobi vse, kar hoče. Ne pozabimo:
Kdor ima svoje otroke rad, jim kdaj reče tudi NE.
in še:
Če otroku dovolimo vse, kar hoče, ga najbolj zanesljivo spravljamo v nesrečo.
J. J. Rouseau
Kupovati otroku igrače zato, da se bo z njimi zamotil in bomo imeli mir pred njim, je velika napaka. Z majhnim otrokom se moramo ukvarjati, sicer se nam bo odtujil in če prej ne, od pubertete naprej ne bomo imeli nanj nobenega vpliva več. Kdor v otroštvu ne pridobi vsaj nekaj delovnih navad, jih bodo težko pozneje v življenju. Po drugi strani pa so razvajeni otroci pogosto velik problem v svojem okolju. prevelika popustljivost je pogosto vzrok za njihovo nasilnost.
Poučen primer te vrste mi je povedal znanec. Sina je zaposlil v svoji d.o.o. Moral je vstajati ob šestih in delati po osem ur, kar je bil zanj tako velik napor, da se je odločil, da on v službo ne bo hodil in je ostal kar doma. Če ga je kdo budil ob devetih, se je jezil, zakaj ga tako zgodaj budijo. Hkrati se pa ta mladi mož pritožuje, kako mladina danes nima prihodnosti.
Materialnemu standardu duša, ki si izbira starše, ne pripisuje kaj dosti pomena, pomembnejša je primerna vzgoja in okolje, v katerem bo otrok odraščal. To se kaže tudi v tem, da revnim družinam pogosto "Bog da" veliko otrok, po drugi strani pa nekateri pari, ki bi otroku lahko zagotovili udobno otroštvo, ostajajo brez otrok.
Dobro je prebrati knjigo Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Avtor Bogdan Žorž ima veliko izkušenj, pridobljenimi pri delu z bolj problematičnimi otroki.
Res pa je otroke včasih težko motivirati za učenje, ker bolj kot obljube o boljši prihodnosti cenijo to, kar dobijo takoj, pa čeprav je to le sladoled. Kot da bi se dosledno držali znamenite misli: "Živi ta trenutek."
Motiviranje naj bi se začelo zelo zgodaj, ko je v otroku še prisotna radovednost, spodbujamo raziskovalnega duha, ustvarjalnost pri igranju z igračami, mu ovrednotimo pomen znanja in vsak njegov dosežek.
Naslednja anekdota zveni sicer kot šala, lahko bi se pa ob njej tudi zamislili:
Učitelj ne preveč uspešnemu učencu:
"V tvojih letih je Aleksander Makedonski osvojil pol sveta!"
"Že res, toda njegov učitelj je bil Aristotel."
Posebno pozornost si zaslužijo tudi nadpovprečno nadarjeni otroci. Lahko bi jih razdelili v dve skupini: tiste, ki se pridno učijo in dosegajo dobre uspehe, in tiste, ki jim ni toliko do učenja in so navadno precej svojeglavi.
Za uspeh v življenju sta samozavest in ustvarjalnost vsaj toliko pomembna kot znanje. Če otrok, ko bo odrasel, ne bo ustvarjalen, bo svoje znanje slabo izkoristil, če pa ne bo dovolj samozavesten, bodo imeli od njegovega znanja korist predvsem drugi. Na kaj bi morali biti pozorni pri nadpovprečno nadarjenih otrocih, navaja R. Steiner, pristop se uporablja v Valdorfskih šolah.
O tem, katere za življenje pomembne stvari "pridni", beri ubogljivi otroci zamujajo, bi se dalo še veliko napisati.
Kako pomembni za uspešnost sta samozavest in ustvarjalnost, kaže tudi dejstvo, da so bili nekateri veliki, zelo ustvarjalni ljudje praviloma le povprečni učenci. Izumitelja Thomas A. Edison in Henry Ford nista končala niti osemletke, Bill Gates pa ni dokončal univerze.
Zelo poučna je zgodba o Ostržku, ni brez razloga obvezno branje v osnovnih šolah. Kdor razume njen nauk, bo razumel tudi željo tistih otrok, ki dajo prednost nabiranju življenjskih izkušenj pred znanjem. Manj bomo imeli težav z vzgojo in bolj bo tak otrok pripravljen na življenje.
Otroci z visoko razvito zavestjo imajo lahko težave z učitelji in profesorji, lahko pa tudi s katerim od staršev z manj razvito zavestjo, ker učitelji ali starši podzavestno zaznavajo, da so učenci "pametnejši" od njih. S tem dejstvom se nekateri ne morejo sprijazniti in takim otrokom ob vsaki priložnosti dokazujejo, kako nesposobni so. Če ima otrok težave te vrste, mu je navadno lahko pojasniti, v čem je težava in kako naj se v takih primerih vede.
Po drugi strani se pa tudi učenci prevečkrat sklicujejo na to, da jih ima učitelj "na piki", ko opravičujejo svoj neuspeh, vzrok pa je premalo učenja, bolj negativna kot pozitivna miselnost, odpor do nekega predmeta in še kaj bi se našlo.
Strinjam se z dr. Gerlinde Oertner, ki pravi, da je vzgoja otrok zahtevno opravilo in da ima malo staršev za to potrebno znanje. Po dvajsetih letih dela s težavnimi otroki je napisala dve knjigi, ki sta lahko v veliko pomoč staršem pri vzgoji otrok z nekaterimi težavami:
Pravljice, ki so otrokom v pomoč - za otroke, stare 3 do 6 let, obravnava težave:
Kadar otrok noče v posteljo, kadar ima otrok grde sanje, če se otrok boji psov, če se otrok boji zobozdravnika, če otrok zapravlja čas, če otrok ne pozna reda, če otrok laže, če otrok preklinja, če otrok ne uboga, če otrok grize nohte, če otrok moči posteljo, če otrok jeclja, če otrok noče jesti, če otrok noče v vrtec, če otrok moti pouk, če se otroku posmehujejo, če je otrok napadalen, če se otrok prepira, kako otroka navaditi varovati okolje, če se otrok sreča s smrtjo.
Nove pravljice, ki so otrokom v pomoč - za otroke od 6 do 10 let, ta obravnava težave:
Prava mera pri gledanju TV, prizadet sošolec, mednacionalna nestrpnost, agresivno vedenje, varčevanje in denarne težave, kadar starši odpotujejo, strah pred bolnišnico, proti negotovosti in socialnim zavoram, kako prenašati razočaranja in poraze, spolna vzgoja, če se starši prepirajo, ločeni starši.
Knjiga Devet stopnic opisuje pripravo duše na življenje na Zemlji. Je pa vsebina mogoče nekoliko zastarela, zdaj so drugačni časi in duše se tudi drugače pripravljajo na življenje na tem svetu.
Avtor uspešnice Moški so drugačni, ženske tudi, John Gray je napisal tudi knjigo o vzgoji otrok Otroci so iz nebes.
Uporabna knjiga je Otroci so podoba svojih staršev. Misel iz te knjige:
Otroci se resnično naučijo tistega, kar živijo. Ko odrastejo živijo tisto, česar so se naučili.
Obširen in uporaben priročnik je knjiga Vzgoja hčera.
Glede na to, da je ženskam v prihodnosti v družbi namenjena drugačna vloga, kot do zdaj, bi jim morala biti namenjena tudi temu primerna vzgoja.
Dobrih knjig o vzgoji je še veliko, samo po knjižnih policah je potrebno pobrskati.
Dobra izhodišča za vzgojo otrok sta napisala tudi J. J. Rousseau in R. Steiner, nanašajo se predvsem na vzgojo v šolah. Čeprav nasveti niso ravno novejšega datuma, so še vedno aktualni, ker obravnavajo otroka kot to, kar je, in izhajajo iz nalog, ki jih imamo v življenju. Te naše življenjske naloge se pa v zadnjem času niso bistveno spremenile. Posledica upoštevanja njunih nasvetov bi sicer bilo nekoliko manj znanja, po drugi strani pa tudi občutno manj agresivnosti in nasilja v družbi.
Nekje sem prebral zanimiv nasvet:
Vzgajati otroke sploh ni težko. Zamisliti si moramo, da niso naši, kako bi morali biti vzgojeni sosedovi, pa vsi dobro vemo.
Bing Crosby
Na forumu starši staršem se je neka mama pritoževala nad svojo hčerjo, iz napisanega je bilo razvidno, da je tudi sama delala napake. Nekdo ji je dobro odgovoril:
"Nabavila si otroke, nisi pa prebrala navodil za uporabo."
Od velikega književnika si bom sposodil zgodbico, vredno razmišljanja:
DEDEK IN VNUČEK
Ded se je zelo postaral. Noge ga niso več nosile, oči komaj še videle in ušesa slabo slišala. Tudi zob skoraj ni imel več, kar je jedel, mu je padalo iz ust. Zato ga snaha in sin nista hotela več pri mizi za kosilo, kositi je moral v kotu za pečjo.
Nekoč so mu prinesli v skodelici kosilo. Ko jo je hotel dvigniti, mu je padla iz rok in se razbila. Snaha ga je začela zmerjati, očitala mu je, da dela
sámo škodo in da bo odslej jedel iz lesene sklede.
Nekoč sta sedela mož in žena doma in opazovala sinka, ki je nekaj delal iz kosa deske. Oče ga je vprašal:
"Kaj delaš, sinko?"
"Leseno skledo delam, očka, da bom dajal mami in tebi jesti iz nje, ko
bosta stara."
Tolstoj
NASVETI OTROKA STARŠEM:
Kot jih vidi duša, dejanski odziv otroka lahko precej odstopa, ker nanj bolj ali manj vpliva ego in zavest otroka.
NE razvajajte me, dobro vem, da ne morem imeti vsega, kar želim. Samo preizkušam vas.
NE bojte se biti strogi. To mi je všeč. Takoj vem, kaj smem in česa ne.
NE bodite grobi z mano, sicer bom mislil, da se samo s silo kaj doseže. Rad bom upošteval nasvet.
NE bodite nedosledni. Zaradi tega sem negotov in se izogibam vsaki obveznosti.
NE nasedajte mojemu izzivanju, kadar govorim in delam vse samo zato, da vas razžalostim. Na ta način bi lahko dosegel kakšno "zmago".
NE bodite preveč žalostni, kadar vam rečem, da vas sovražim. Ne mislim resno, samo želim, da bi vam bilo žal zaradi tistega, kar ste mi naredili.
NE podcenjujte me. Zaradi tega bom igral "velikega šefa".
NE delajte stvari, ki jih lahko opravim sam. Zaradi tega se počutim kot dojenček, utegnil pa bi vas imeti za svoje služabnike.
NAJ moje razvade NE pritegnejo vaše pozornosti. To me samo vzpodbuja, da nadaljujem z njimi.
NE opozarjajte me pred drugimi. Bolj pazljiv bom, če se boste z menoj pogovorili na štiri oči.
NE razpravljajte o mojem obnašanju med prepirom. Ne vem zakaj, ampak takrat slabo slišim in ni mi do sodelovanja. Naredite, kar mislite, da je potrebno, toda pogovorimo se kasneje, v miru.
NE pridigajte mi! Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako dobro vem, kaj je prav in kaj narobe.
NE dajajte mi občutka, da so moje napake grehi. Moram se naučiti delati napake, ne da bi pri tem občutil krivdo.
NE pridigajte mi kar naprej, sicer se bom moral narediti gluhega.
NE zahtevajte pojasnil za moje obnašanje.Včasih res ne vem, zakaj sem to storil.
NE precenjujte me. Če me je strah posledic, se utegnem tudi zlagati.
NE pozabite, da rad eksperimentiram. Tako se učim, vas pa prosim, da ste potrpežljivi.
NE varujte me pred posledicami. Na izkušnjah se učim.
Ne bodite preveč pozorni, kadar sem lažje bolan. Lahko bi začel uživati v bolezni, če bi začutil, da mi posvečate več pozornosti.
NE zavračajte me, ko želim odgovore na vprašanja. Sicer bom moral spraševati in poiskati informacije drugje.
NE govorite mi, da ste idealni in nezmotljivi. S takimi je težko živeti.
NE skrbite, če preživimo malo časa skupaj. Važno je, kako ga preživimo.
NIKAR naj moje bojazni ne postanejo vaša tesnoba. Še bolj bom prestrašen. Pokažite mi, da ste hrabri.
NE pozabite, da ne morem odrasti brez veliko razumevanja in podpore; graja mi nikoli ne uide, zaslužena pohvala pa.
BODITE moji prijatelji, pa bom tudi jaz vaš. Učite me z vzgledom, ne s kritiko.
IN poleg vsega, zelo vas imam rad, imejte tudi vi mene . . .
MISLI ŠPANSKEGA BORCA ZA OTROKOVE PRAVICE
ARNOLDA ROSCOWSKEGA
Če te tvoj otrok poišče s pogledom - poglej ga!
Če se te tvoj otrok dotakne z rokami - objemi ga!
Če se te tvoj otrok dotakne z ustnicami - poljubi ga!
Če ti tvoj otrok želi nekaj povedati - poslušaj ga!
Če se tvoj otrok počuti nebogljenega - pomagaj mu!
Če se tvoj otrok počuti osamljenega - spremljaj ga!
Če je tvoj otrok žalosten - potolaži ga!
Če je tvoj otrok v težavah - ohrabri ga!
Če tvoj otrok doživi neuspeh - zaščiti ga!
Če tvoj otrok izgubi zaupanje - poišči mu ga!
Že nekaj časa se rojevajo otroci s posebnimi sposobnostmi. Razumevanje takih otrok in tega, kar so sposobni narediti, skoraj ni mogoče brez poznavanja nekaterih ugotovitev ob fizikalnih eksperimentih zadnjega časa, po katerih je vesolje in vse, kar je v njem projekcija zavesti.
Verjetno bo naslednjo misel komu težko sprejeti, njen namen pa je odvračanje od posesivnega odnosa do otrok:
Vaši otroci niso otroci, so sinovi in hčere življenja, ki hrepeni po samem sebi.
Prišli so skozi vas, ne pa od vas in čeprav so z vami, vam vendar ne pripadajo.
Kahlil Gibran
Posebna zgodba so otroci s posebnimi sposobnostmi, nekaj o njih se najde na teh straneh:
Super Psychic Children
Nekako od petega leta naprej začne otrok postajat osebnost. S tem obdobjem se začne novo, zahtevno poglavje v vzgoji otrok in mladostnikov.
Nekaj o dojenju
Nekaj pogledov na dojenje, ki vključujejo tudi človekovo energetsko polje.
Ženske prsi so zelo energetski organ, podobno, kot na stopalih, se tudi na njih odraža celo telo oziroma psihofizično stanje ženske. Če je mati v slabem psihofizičnem stanju, dojenček preko prsi prejema njeno slabo energijo. Ker to zaznava, se bo tega branil in se ne bo hotel dojiti. V tem primeru ni vzrok v tem, da je dojenček len in se mu ne dá vleči iz prsi, iz stekleničke pa pije, ker je manj naporno. Če je mati v dobrem psihofizičnem stanju, bo dojenček z veseljem na prsih, tudi, če ne bo veliko mleka, ker bo tako "priključen" na izvor dobre energije.
Posebno pogosto se hočejo dojiti tisti dojenčki, ki so energetsko v slabšem stanju in če matere niso energetsko v dobrem stanju, jih tako prepogosto dojenje utruja, energetsko prazni. Rešitev za mater so meditacije ali drugi načini za obnavljanje energije, ali pa, če je mogoče, odpraviti vzrok, zaradi katerega ima dojenček premalo energije.
Podobno kot pri boleznih, ki odražajo našo osebnost, miselnost, odnos do nečesa, je tudi z dojenjem. Če je mati fizično zdrava, pa vseeno nima mleka, je vzrok lahko v tem, da ima v prsih malo energije. Vzrok za to je lahko isti, kot za zdravstvene težave s prsmi, poglejte, če se najdete v temi o boleznih, opis raka, kjer so opisani vzroki za te težave in skrajni primer izhoda teh vzrokov. Druga možnost pa je, da je mama po naravi taka, da težko da kaj od sebe. Seveda velja tudi obratno in to je lahko razlog, da imajo nekatere mame preveč mleka.
Kaj več o tem na forumih, če bo zanimanje za to področje.
|
|
|
|