|
niki5 -> čisto sem obupana (2.3.2005 12:55:10)
|
Tako grozne izkušnje še nisem doživela. Kakšen grozen občutek je ta nemoč, ko svojemu otroku ne moreš pomagati, obenem pa ti tudi zdravniki ne znajo nič konkretnega povedati. To je nekaj tako strašljivega ko gledašsvojega dojenčka kako pred tabo vidno hujša, cel dan ne lula in ne je, strah te je za znoret. Vsi ostali problemi se ti zdijo ob tem tako majhni in nepomembni.
Ker nam včeraj od jutra ni jedel smo šli ob 7h zvečer na urgenco, zdravnik ga je pogledal, ni našelnobene fizične stvari ki bi mu manjkala, rekel nam je da naj ga hranimo po žlički s tekočino, čeprav sem mu rekla da nam ne uspe da bi jo obdržal v sebi. Tako potem včerajšnji dan se ni dojil 16 ur. V tem času nama je uspelo z injekcijo 50 ml vbrizagti v njega med tem pa se je na vso moč jokal. Srce se ti trga ob vsem tem. Sem mislila da ne bom mogla nehato jokati, komaj sem se postavila k sebi. No potem čez noč nam je pa uspelo in je počasi začel se dojiti, na 2 uri sva ga zbujala, ker naj bi vsak 100 ml tekočine zaužil, zjutraj smo bili pri zdravnici in ga je stehtala. Izgubil je pol kile, če ne bo še danes jedel, gremo jutri spet nazaj. Zakaj ni dobil na urgenci infuzije? Ker z žličko in tekočino tudi v afriki hranijo dehidrirane otroke in to naj bi bilo vredu kao samo vztrajen moraš biti. Verjamem da je to najboljša rešitev če ti otrok sprejema tekočino, če jo pa zavrača pa ne razumem..
To je zaenkrat vse.. upam da bo šlo danes na bolje, havla vam za lepe besede. :rozica:
|
|
|
|