Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

lev76 -> Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (23.7.2008 10:30:26)

Zadnje dni beremo o stikih in podobno,... Ker sem sama prav tako v tej situaciji se sprašujem marsikaj. Naj samo pojasnim, da pri nas stiki potekajo skladno z dogovorom in da je preživnina redno na računu. Tako da kakšnih nagajanj in večjih težav ni.

Se pa sprašujem in upam, da mi odgovori kakšen otrok ločenih staršev, ali pa starš,ki je s svjim otrokom to že dal skozi,...in sicer kako zgledajo odnosi med otrokom in staršem, s katerim ima praktično celo življenje "samo stike" ko otrok odraste? Ali pa vsaj ko začne približno razmišljat s svojo glavo? Kako zgleda ta odnos skozi obdobja? Berem namreč, da malce starešji otroci zaradi prijateljev ki jih imajo doma,ne želijo več tako pogosto k drugemu staršu in podobno. Kakšne občutke goji otrok do starša s katerim ne živi in potem do tistega s katerim živi? Kaj občuti če stikov ni, oz. jih nekdo preprečuje? Kaj če ne plačuje preživnine? Kako gledajo otroci na nove partnerje? Kakšen odnos vzpostavijo z njimi?

Malo prej sem prebrala Kalbov komentar in na neko drugo temo in mi je dalo malo mislit. Saj berem v knjigah, kaj je prav in česa se ne sme in tako, zdaj bi pa želela slišat konkretne odgovore iz lastnih izkušenj.

Kar pogumno[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].In hvala vnaprej.



sazi -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (23.7.2008 11:12:30)

Lahko ti odgovorim samo iz 2. roke. Straši mojega dragega so se ločili, ko je imel 7 let in se z mamo preselil v drug kraj. Na začetku je bilo nekaj komplikacij, potem pa je lepo hodil na obiske k očetu z vlakom v drug kraj. In tudi na počitnice z očetom, njegovo novo in njenim otrok iz prejšnjega zakona.
Vsi se prav lepo razumejo in se razamemo tudi mi zdaj, ko smo družina.
Tudi starša, ki se zdaj srečata na raznih praznovanjih, na poroki in podobno, se prav lepo razumeta, pogovarjata...
Kako je pa s sprejemanjem otrok s strani novih partnerjev pa - vem, da moj dragi nad svojim očimom ni bil preveč navdušen, zdaj itak ne žeivi več z njegovo mamo in itak nimata nobenih stikov.
Poznam pa družine, kjer so se pastroki odlično ujeli tako z ostalimi otroci kot z novimi partnerji staršev, hkrati pa obdržali lep odnost s staršem, ki je odšel.



nosek -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (23.7.2008 21:38:13)

pozdravljena,

vse je odvsino od vaju s partnerjem. jaz imam otroka starega skoraj 3 leta in se stiki izvajajo že skoraj 2 leti. žal bivši ne sodeluje tako kot bi mogel in to se pozna pri otroku, ko pride od očeta. če te zanimajo podrobnosti in kako se borimo s tem, mi piši na zs.
v glavnem ti svetujem, da otroku vedno odkrito poveš kdaj bo šel k očetu in za koliko časa ne glede na starost, nikoli slabo govoriš o očetu v pričo otroka, ne sili v otroka, da ti pove kaj se dogaja pri očetu, pusti mu ča, kajti to ga bo matralo in se ti bo sam izpovedal-a, pusti mu, da izrazi svoja čustva, pritegni očeta k sodelovanju, če je možno na vseh področjih, če mu zaupaš seveda naj ga kdaj tudi kam pelje, npr. h dejavnosti(ne vem, koliko je star otrok)...
vedno se odkrito pogovarjaj z otrokom in partnerjem, sproti rešuj probleme, predlagaj določene zadeve, zahtevaj...
vedi, da otrok najbolj trpi pri vsej tej stvari in njemu je treba stvari olajšat.
vedi, da imaš kljub vsemu lahko lepe odnose z partnerjem, čeprav je to tvoj bivši ali pa ne živita skupaj. mnogi se tako bolje razumejo in so tako že leta in leta.
jaz se z očetom svojega otroka ne razumem, najeda me non stop, hudo mi je, ko gledam trpljenje lastnega otroka, pa moram ostat močna, čeprav je to težko in bi najrajši ubila bivšega, pa ne morem.  zaradi otroka, dobro, da mi v vsej zadevi stojijo starši ob strani in mi veliko pomagajo.
čeprav je težko, se najde veliko lepih trenutkov, ko pa je resnično težko, pa pomaga pogovor s prijateljem, prijateljico...



kalbo -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (24.7.2008 7:50:20)

Če imata vidva stvari pošlihtane v glavi in ni zamer, frustracij in podobnih reči in če je oče odgovoren človek se dajo te stvari lepo speljat. Pri meni je bilo žal tako, da je moj oče vse drugo prej, kot odgovoren in vesten. Saj se je trudil, nič ne rečem, samo kar nekako ni šlo. Če nebi bilo moje pokojne babice in moje tete, se še toliko nebi videli, kot smo se. Oni dve sta tisti, ki sta v bistvu prevzeli očetovo vlogo med vikendi in nasploh. On je vedno kam zabluzil in še danes bluzi. Enega klica za rojstni dan ni bilo z njegove strani ene kartice nič.

In kakšen imam odnos do njega danes....se ne da opisat. Ko se vidimo prenaša moje otroke gor in dol, se igra z njimi, je srečen, tisti dan, pol pa spet nič od nič kot vedno.



lev76 -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (24.7.2008 14:33:23)

IZVIRNO SPOROČILO: kalbo

Če imata vidva stvari pošlihtane v glavi in ni zamer, frustracij in podobnih reči in če je oče odgovoren človek se dajo te stvari lepo speljat.


To je itak dejstvo. Če je vse v mejah normale in so vsi vpleteni razumni, potem je rezultat lahko čisto ok.
Zato pa me zanimajo konkretni primeri. Ti si za svojega odgovoril in najlepša hvala.
Sem pa vseeno mislila, da je malo več takih ki imajo tovrstne izkušnje tukaj[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]

No ja, mogoče se še kdo javi in pove svojo zgodbo.



ronja -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (24.7.2008 16:20:07)

Sem pa vseeno mislila, da je malo več takih ki imajo tovrstne izkušnje tukaj

Tu smo v večini taki, ki smo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] pred kratkim dobili in/ali imamo še kakega v pečici... Zato in pa zaradi dopustov verjetno nisi dobila več konkretnih odgovorov, ker se pač še nismo razšli z [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image]. Počakaj par let[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Just kidding[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].

Moja starša sta sicer ločena, vendar sta se ločila, ko sem bila jaz že na faksu in že s trenutnim fantom, pa še odselila sta se oba, tako da nismo nikoli imeli take situacije. Starši mojega lubija so še skup, pogovarjata se pa manj kot mojadva[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image].

Oba starša sta si našla partnerja, ki imata vsak eno hči od prej. Obiskovali so se normalno, tudi preživnino mislim, da so očetje vedno plačevali. Nimajo pa ravno najlepših odnosov - mislim njihova oče in mama. Ampak hčerki imata radi svoja očeta.



spps -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (24.7.2008 18:46:08)

ojla!
Najprej ,da opišem svojo situacijo -med mojimi starši.Bilo je katastrofalno,ker smo bili otroci nonstop razpeti med enim in drugim,sta se par let prepozno ločila,ker smo živeli iz dneva v dan v samem prepiranju in to se je vleklo vsega skupaj nekaj let.Posledice so ostale za vse.Najbolj grozno je,da poslušaš očeta,ki govori mama je taka,in to in to...ter obratno.Onadva sta bila zafustrirana eden z drugim,ta slabš smo odnesli otroci,ki smo morali vse ta poniževanja in obtoževanja poslušat z obeh strani.Ni bilo fajn...Jaz sem najslabše odnesla v času pubertete,ker nisem zmogla več vsega tega prenašat in mi je psiha močno padla na podn.Dolgo sem potrebovala,da sem se pobrala.
Drugače se je končalo za mojega brata,ki se tudi ni znašel v življenju.Verjel je v to,da ni sposoben živeti in je sam položil roko nase,čeprav to potem,ko sta starša že bila ločena.
Zato polagam vsem staršem na srce,ne vmešavajte svojih otrok v svoje prepire in nesoglasja.Dogovorite se sami brez prisotnosti otrok,ker se nikoli ne ve,kakšne posledice lahko vaša dejanja pustijo na otroku,pa čeprav niso več ti tako majhni.enim pač kasnej privre vse na dan.Srečno!


mogoče napisano ni čisto za  to temo,vendar tudi,ko otroci ne živijo več z enim od staršev,so lahko stvari,ki se delajo v škodo otroka.



Natyy -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (25.7.2008 7:09:46)

Pri nas stiki potekajo že enajst let.  Sprva so veča ali manj potekali kot so bili sodno določeni, oziroma dogovorjeni. Vmes smo imeli tudi nekaj neljubih dogodkov vendar pa te naj potolažim starejši kot je otrok, lažje je funkcionirat na tak način. Seveda le v primeru, da sta starša ohranila zdrav odnos in se zavedata, da jima mora biti skupna skrb za njunega otroka.
Vsa negativno nastrojena čustva do mene, ki jih je bilo pri mojem bivšem partnerju zelo veliko, so pri najinem otroku naredila več škode kot koristi (tu imam v mislih vez oče - hči).
Sedaj je hči stara 14 let. Papir napisan pred enajstimi leti pri nas nima nikakršne teže več. Obiski potekajo v okviru časa, ki ga ima hči. Enkrat je pri njemu več, drugič manj. Preživnino vsa leta plačuje redno (je sicer dokaj nizka, glede na njegove finančne zmožnosti) a zadnjih pet let prispeva polovico tudi pri velikih nakupih. Predvsem pri nakupu šolskih potrebščin ....
Hči ima enako rada oba starša.

Sedaj imam tudi sama novega partnerja. Z moji otrokom se fenomenalno razumeta. Sta kot dva prava prijatelja. Všeč mi je tudi to, ko vidim, da upošteva njegovo mnenje in ga je sprejela kot enakopravnega člana naše skupnosti.

V glavnem sama se z nastalo situacijo nisem nikdar obremenjevala. Vsak nastali problem sem poizkušala reševat sproti. Dobila sem marsikatero poleno pod noge a sem se vedno postavila pokonci. In ni mi žal. Hči mi nikoli ne očita zakaj je tako in zakaj ni drugače. Rada me ima in mi ponosno stisne lupčka na lička ko me pride čakat pred službo ali ko jo pridem iskat k njenim interesnim dejavnostim.



maruškaŠ -> RE: Odnosi: otrok-starš,ki ne živi z otrokom (25.7.2008 8:25:31)

Pri nas stiki potekajo - sedaj bolj kot ne normalno. Vsak drugi vikend, počitnice izmenično, poleti pa je 14 dni pri očetu. Preživnina je redna, čeprav nizka.

Imam novega partnerja in je polnopraven član naše družine. Oče ima novo partnerko in kolikor jaz vem jo ima sin rad in iz tega kar mi mali pove sklepam da tudi ona njega.

Sin pa na vse skupaj gleda tako - živi doma, pri meni in pri partnerju. Ati je še vedno ati, ampak k njemu hodi na obisk. Ker od njegovega očeta ne bi mogla pričakovati, da bi prevzel odgovornosti povezane s šolo in druge obveznosti (oziroma bi jih samo kot nujno zlo) mislim, da je tudi sinovo stališče dokaj pravilno.



Stran: [1]