Anonimen
|
zelo dobra tema... tudi jaz sem že od nekdaj govorila, da bom dojila, zame sploh ni bilo druge opcije. kljub temu, da se mu je dojenje zdelo popolnoma naravno, sem dosti prebrala na to temo, saj sem želela res čimbolj pravilno pristavljati svoje dete, pa brala sem kaj lahko jem in česa ne, kako dojiti, koliko otrok poje na obrok... in še in še... vse ostale stvari, ki so se tikale dodatkov, umetnega mleka, hranjenja po flaški sem gladko preskočila, ker nisem niti v sanjah pomislila, da bi se poslužila tega. pa ne, da sem proti, niti pod razno, ampak sploh nisem pomislila, da bi lahko šlo pri dojenju kaj narobe.
potem pa sem rodila 3 tedne nazaj. fantek je bil v porodnišnici tri polne dni pod lučko zaradi zlatenice, sama pa sem ga hodila dojit in si izčrpavala mleko, pa je vseeno vedno popil še dodatek aptamila. ok, se nisem sekirala, ker so mi rekli, da zlatenični otroci pač rabijo več...
sva prišla domov, sem ga dojila, dojila, dojila.. 5 dni je bil neprestan jok, kričanje, nespanje ponoči, zvijanje, otrok je bil rdeč v obraz od joka.. sva s fantom mislila, da gre za krče, a se je že ob prvem obisku patronažne izkazalo, da... je otrok preprosto lačen. da se ni zredil niti en sam samcat gram.
kako je to možno? skoz sem ga dojila, lepo je vlekel in mi vedno spraznil dojki. ravno tisti dan je patronažna opazila, da je fantek spet rumen in sva spet za tri dni pristala v bolnici, kjer sem si črpala mleko in ugotovili smo, da mleka res ni dovolj. imam ga od 30-40 gramov premalo za mojega fantka. ne vem ali je tak hud jedec, poje namreč do 110 gramov na obrok že od 2 tedna dalje ali imam premalo mleka, ampak začela sem dodajati nekje 10-30 gramov na obrok.
in kako je zdaj? fantek se redi, je zadovoljen, ne joka, lepo spi...
tako da mi ni všeč, ko ena piše, da mleko vedno je... včasih ga ni dovolj..
tudi jaz poslušam izpade okolice, predvsem starejših... da naj ga skoz pristavljam, ko malo zacmoka, govorijo da ga stradam, da je lačen... poslušam: saj sem ti rekla, da je lačen kot da ga ne želim dojiti, kot da sem slaba mama.
vendar poskušam skoz eno uho noter, skoz drugo ven. jaz svojega otroka ljubim, zanj bi storila vse, ko ga boli, sem ob njem, ga uspavam se ukvarjam z njim, skrbim vdano zanj. in zdaj si bo nekdo drznil reči, da sem slaba mama, ker dodajam ali ker sploh ne bi dojila..
ne hvala
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Je namreč zelo občutljiva. 
Serijska otroška oprema
. Vsa pošita, s hematomom kot glava na riti, nisem mogla sedet, tako dam 
dojila lahko samo leže....to nama ni šlo najbolje. Po vrntivi domov iz bolnice o mleku ni bilo ne duha ne sluha...kar zginlo je. Verjetno od stresa, narkoze in bogsigavedi še od česa..... 
