nekvalitetnem mleku oz. neumnosti in nepoučenosti drugih ljudi.
Ko je moja mala dopolnila 3m se je začela neugodno počutiti, če jo je kdo (rezen seveda mene in atija) prijel v naročje. Takrat je začela tuliti kot sirena in ni je ustavilo nič drugega kot, da sem jo v naročje vzela jaz. Zgleda, da se je začela bolj zavedati dogajanja okoli sebe in ni imela zaupanja v druge ljudi, pa se je pač počutila nelagodno, kar je pokazala z jokom. In valda vsak, ki je imel 5 minut časa jo je hotel pestovati (saj jih po eni strani razumem) in posledično se je vedno veliko jokala. Mimigrede - ko sva bili sami doma jokala ni nikoli, je bila zadovoljna in vesela. In prav vsak od teh ljudi (tet, babic, stricev, dedkov, sestričen, znancev, sosedov...) je namesto, da bi razumel stisko jokajočega otroka najprej napadel mene, da imam nekvalitetno mleko. Da otrok joka, ker je nenehno lačen.
Izjav v tem smislu: "Ubogi otrok. Pa daj nekaj že dojiti, saj vidiš, da imaš nekvalitetno mleko...Kaj takega še nismo videli, da bi se otrok bal ljudi. Ziher nimaš več sploh mleka, pa v prazno vleče, revica. Daj ji flaško, boš videla, da bo bolje...itd" je bilo na tone. Skoraj vedno od žensk, ki same niso dojile (niso hotele ali (baje)niso imele mleka). Ne vem zakaj morajo potem takšne ženske napadati matere, ki dojijo in jim vzeti vso voljo do dojenja. (Da ne bo pomote - še zdaleč ne sklepam, da so vse, ki ne dojijo takšne. Pač te v moji okolici so povečini bile).
Itak je dojenje samo po sebi kar naporno (izogibanje razni hrani, vedno na volju otroku, ne veš koliko je pojedel...), potem pa še takšne dezinformacije ljudi, ki ne vedo o dojenju praktično nič, pa so najbolj pametni. Ziher sem kakšnih 5x skoraj obupala in nehala dojiti zaradi takšnih izjav, hvalabogu potem vseeno nisem. Preveč lepo je bilo videti otroka sitega, dobre volje, zadovoljnega po dojenju.
Celo moja preljuba tašča je enkrat rekla naj že neham dojiti, saj nisem krava!!!! Pa je pametna in razgledana ženska.
Dojila sem do 6m, potem se je mala odstavila sama...čez noč ni več hotela potegniti dojke...Malo sem se še trudila, potem sem popustila. Potem so se začeli problemi, saj dojke ni hotela, flaške ni znala...
V glavnem bistvo mojega pisanja oz. delitve izklušnje je - da kljub temu, da se veliko govori o dojenju, je dojenje še vedno premalo cenjeno. In naj tisti, ki ne dojijo že enkrat pustijo pri miru tiste, ki dojijo in obratno. In izogibajte se vseh "dobro hotečih" nasvetov, pač pa vedno in v vsakem primeru prisluhnite otroku. Otrok zna sam dobro pokazati, kaj mu ustreza.
Lahko katera napiše podobno izkušnjo, mislim, da nisem edina, ki je namesto pohvale, da se trudim z dojenjem vedno bila deležna zgražanja in negativnih kritik!
Pa lep dan!