ronja
|
anonimni 5&6, saj ne zamerita, da vaju obravnavam v kompletu, ne? Samo, če imata pa isti problem... Vajina moška sta deloholika - to je sicer malo boljše kot alkoholik, ker ima družina vsaj kaj od tega v materialnem smislu - deloholik denar prinaša, alkoholik ga pa odnaša... Ampak vseeno pa to ni zdravo - ne zanj, ne za vaju, vsekakor pa tudi ne za vajine otroke!
Če ni veliko seksa in to nobenega od partnerjev pretirano ne moti, ni to nič narobe, če pa otroci očeta vidijo samo zvečer, pa še takrat je za računalnikom ali televizijo in se nima ne časa ne energije z njimi ukvarjat, ne pojejo enega kosila v miru skupaj, to ej pa čisto druga stvar! Če je zraven še mama živčna, ker ne dobi tega od očeta, kar se nekak pričakuje in se zato kregata, pa gotovo tudi oni čutijo posledice. Včasih je treba pomislit na njih, ker nam dajo energijo, da se spopademo s problemi... Ker zanje se vedno splača!
Pogovori se sama s sabo, zelo iskreno, kaj bi si želela: nekatere lastnosti namreč spadajo skup oz. ima ena lastnost (praviloma skoraj vsaka) dva obraza: dobrega in slabega, recimo pridnost v tvojem primeru: je super, ker se na lubija lahko zaneseš, veš, da bo poskrbel za vas in veš, da te ne vara, ker še jest nima časa, kje šele okoli skakat... Ampak hkrati pa to pomeni tudi nikoli nobenega skupnega kosila, sproščenega ozračja, vikendov v naravi, spontanih izletov... Kaj ti več pomeni? Seveda pa obstajajo tudi kompromisi, ampak če hočemo to dosešt, moramo sami nehat spodbujat določeno vedenje, ki nas moti.
Deloholike slučajno dobro poznam (za razliko od alkoholikov, s katerimi hvalabogu nisem imela veliko opravka). Namreč moj ljubi oče je (bil) deloholik in moja tudi draga tašča je tudi bila deloholik. In ne misli, da otroci ne pogrešajo starša, ki je cele dneve v službi, pa čeprav jim drugi lahko vse da - kar jim itak ne more, sploh če je še sam nezadovoljen s svojim življenjem...
Evo naš primer: moja mami bi lahko v določenih obdobjih napisala prav isto kot ve pišete, samo da nismo bili tako zelo dobro materialno preskrbljeni, ker oče ni imel svoje firme, ampak se je trudil, da firma, v kateri je delal, ne bi šla v stečaj, čeprav mesece sploh ni dobival plače in pa varčeval za nas, da ne štartamo na istem kot onadva, ki sta se 7x selila skupaj, pa potem še 1x vsak na svoje... Firma je vseeno šla v stečaj, pač tak čas, nimaš kaj; no, mi smo pa res preskrbljeni - mislim, imamo vsak svoje stanovanje in to je res ogromno. Ampak če bi me danes vprašal, kaj bi rajši, bi vseeno izbrala, da bi bila onadva srečna, pa bi midva pač plačevala najemnino ali kredit...
Ampak problem nikoli ni v denarju, vsaj ne v normalnih okoliščinah in pri nas, (ne rečem za kake kitajce ali Južno Ameriko). Ljudje delajo kot neumni iz čisto drugih razlogov! Ker bežijo od doma in težav v zakonu, ki jih ne znajo rešit, ker bi radi priznanje in bi radi bili ljubljeni, vendar so jim starši vcepili, da si je to treba zaslužit - v smislu, če boš odličen, te bomo meli radi, če boš zgradil hišo, vikend, svoje podjetje in še kaj, te bo mogoče imela rada tudi žena... Malo karikiram, ampak je v resnici dostikrat tako.
Žene pa dostikrat na svoj način spodbujajo to vedenje! Ali same ne znajo šparat, ne najdejo dela, ali pa zapravljajo za neumnosti ali si želijo hišo, itd... Recimo moja mami ni znala šparat, sploh jo je hitro zaneslo pri kakih oblekah in ona lahko varčuje samo, če je zapufana in dejansko pač nima kje vzet. Kar je seveda napačen pristop, ampak zdaj je to nejn problem. Ko smo se hoteli odselit v dupleks, ki je bil za našo družino po moje čisto dovolj velik, je ona jamrala, da ne bo nikoli srečna v bloku. In potem je šel oče zidat hišo in je jamrala, da je non stop tam... Seveda ima tu on svoj del krivde, da smo si na jasnem, on je bil deloholik, ampak kljub vsemu je ona spodbujala nejgovo vedenje...
Jaz bi recimo reagirala drugače. Veva, da se bova enkrat verjetno morala preselit iz tega stanjovanjca, ker meri 38 kvadratov, mi pa smo trenutno 3, januarja bomo 4 + pes, pa še nekak si želiva, da bi bil kdaj še kakšen... Zato zdaj, ko sva recimo bolj na kantu, ker delam pač za 4 ure in imam plače 400 E, on pa 800E, torej bo jan. to 300/osebo, si pač ne privoščim več stvari, ki sem si jih prej lahko, kako knjigo recimo, pa tudi sladoled malo bolj poredko... In mi ni težko, saj to ni za večno, zdaj bomo pač par let bolj v knjižnico hodili, pa domač sladoled jedli, saj je itak boljši. Veliko se da prišparat, če se znajdeš - ljudje so dobri in radi pomagajo, vsaj s stvarmi, ki jih ne rabijo več... Jaz sem dobila skoraj vse oblekice za tamalo, za naslednjega ne mislim praktično nič kupovat...
Ampak si moraš pa ti iskreno odgovorit, če si pripravljena živet s toliko manj denarja, recimo - ne vem, koliko ga imate vi, ampak predvidevam, da so cifre precej drugačne, ker midva o novem avtu niti pod razno ne sanjava (pa sva do zdaj imela 19 let starega axa, ko se je rodila sva pa dobila starega (ta ima komaj 12 let) od njegovih staršev oz. smo zamenjali, ker je malo bolj varen, ampak požre pa ful več, zato sva v gl. skoz na biciklih...).
Če recimo vidiš, da razmišlja o nakupu novega avta in ti meniš, da je stari (mislim, 1 leto star avto je ja še nov!!), no, pač ta 1letni malček še ok, potem mu pohvali ta avto, velikokrat, kako si vesela, da ga imate in kako ga za nič ne bi zamenjala! MOgoče bo potem ugotovil, da ni treba non stop nekaj kupovat. Povej mu, da ga imaš rada in si želiš nejga - ne pa denarja, ne vikenda, ne avta... Da ste že preskrbljeni, če se mu kaj zgodi, otroka dobita po njem penzijo, ti lahko greš delat, če še ne delaš, sicer pa preživijo skoraj vse samohranilke...
Deloholiki rabijo priznanje - in če ga kritiziraš, se še bolj vrže v delo, da bi ti dokazal, da je vendar dober... Zgrešeno, ampak taki so. Tudi praviloma ne znajo najt fajn ljudi, ki bi jim lahko zaupali del svojih poslov, ker hočejo vse sami naredit. Zato ker so prepričani, da nihče drug ne bo naredil stvari tako dobro, kot oni ali pa ker jim je za vsak drek škoda denarja, češ kaj bom plačeval enega, da mi vzdržuje hlev, če pa to ja znam sam. Ja, znaš, ampak to pomeni tudi tvoj čas - vse se nekje plača!
PS: moj stric ima ogromno firmo, ogromno kmetijo in denarja verjetno tudi ogromno, pa ne bi nikoli zamenjala ne z njim, ne z njegovimi otroki... Svoboda je tooooliko več vredna... Oni niso bili na dopustu, odkar pomnim, mi smo vsako leto (razen letos ne bomo, ampak tu pa res nimaš kaj, če zdravniki prepovejo, ker tole bi pa rada imela - rajši kot en dopust)...
Jaz vseeno mislim, da če bo zaradi firme šel zakon po gobe, se to ne splača! Ker navsezadnje bi tudi on verjetno z veseljem dal firmo za vas... Tak da - v skrajnem primeru naj najde eno službo pri nekom in firmo proda - ker firmi ne gre slabo, bo nekaj zanjo dobil, to date v banko ali sklade in imate zlato rezervo, živite pa v miru od navadne plače...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
žalostno, pa vendar vsaj pri nama je tako! 
. 
ima to opraviti z mojo željo po 
.Popolnoma nič.Jo čutim,pa lahko sem napol v nezavesti. 
Jaz kar sem rekla nisem mislila resno,za njega pa ne vem.Ne morem razumet,da mu več pomeni nočno pohajkovanje s prijatelji,kot pa lep odnos z mano.Po drugi strani pa zatrjuje,da me ne bo nikol pustil,ker sem jaz njegova.Še to bi dodala,da se moj dragi ne zna pogovarjat. 
. Ko sem prebirala tvoj post sem se spomnila Carrey iz Sexa v mestu, kjer ona vsak teden piše podobne poste za ameriški časopis v takem stilu kot pišeš ti. Razlika je v temu da ona igra, ti si pa nadarjena psihologinja, pisateljica,svetovalka hm...kaj še? Če slučajno nimaš enega od teh dveh poklicev, ni hudič da ga ne bi naredila, ker si čisto zares nadarjena svetovalka in pisateljica.
bravo! 
