silvya
|
IZVIRNO SPOROČILO: Jančika RR
Pika...že od včeraj zvečer razmišljam, kaj ti naj napišem, pa ne najdem pravih besed. Saj jih v bistvu sploh ni. Kalvarija, ki si jo dala skozi in ki te še čaka (vseeno mislim, da boš šla še enkrat v postopek) je nepredstavljiva. Popolnoma razumljivo je, da ti na eni točki vse pade dol, da vse skupaj nekam pošlješ in se obrneš stran.
Po moje imamo vsi določeno količino energije za neko stvar, določeno količino žalosti, živcev...in ko prideš do te meje, te zmanjka, enostavno otopiš. A to ne pomeni, da obupaš. Samo - nič več ne občutiš, ker nimaš več kje jemati. Ni fajn občutek, ne. In ne vem še, kako se to konča. Mogoče pride za tabo, se sesuješ in potem spet začneš znova? Pojma nimam. Jaz še čakam, da me trofi; se mi zdi, da se je počasi začelo nabirat. Pa najina situacija niti ni primerljiva, ker gre pri meni za trenutno katastrofo (pretiran izraz, ampak zdajle ne najdem boljšega), pri tebi se pa vleče iz meseca v mesec, iz leta v leto... Že jaz se sprašujem, kolikokrat bi še šla v to, koliko morebitnih splavov sem še pripravljena dati skoz. Kako mora biti šele tebi...
No ja, sem na veliko zabluzila, povedala pa bolj malo . Mislim nate .
Se strinjam jančika. Tudi sama imam za sabo že marsikaj in se mi včasih tudi zgodi, da obupam. ko se mi vsega nabere se zjočem, naslednji dan je pa moje življenje spet bolj optimistično naravnano.
Ko se nekdo trudi toliko časa in ni nobenega rezultata se verjetno res podzavestno ogradiš, da ti ne pride do živega, da te ne zlomi ponoven neuspeh.
Zato pika74 verjemi, da boš dobra mama, ko bo prišel tvoj čas!
< Sporočilo je popravil silvya -- 8.7.2008 16:31:02 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
... in ne zavidam jim. 
. Ni naravno. Ponavadi ima ženska bolj materinski nagon, kot moški...
srečno
tako da ... 
