|
florecita -> ...in se je poslovil (7.7.2008 9:03:04)
|
po par dnevih težkih bolečin in trpljenja, je bolezen le zmagala, in tako je moj dragi ati v torkovem jutru zavedno zaspal.
Dopolnil je šele 55 let.
V ponedeljek sem se šla v bolnico še zadnjič poslovit, tako je bil bogi da to ni za povedat. Ležal je sam kot da ne bi imel nikogar, sprašujem se kaj si je mogel mislit, čutila sem kako ga je bilo strah kot majhnega otroka. Bližal se je smrti, mi pa mu nismo mogli pomagat drugače kot da smo bili čimveč ob njemu in se z njim pogovarjali, ga tolažili.
Povedala sem mu, da ga imam zelo rada, da mu bo kmalu lepše, da ne bo več trpel,pripovedovala sem mu o njegovem vnučku in vedela sem da me sliši, čeprav mi ni mogel dati nobenega znaka da je temu res tako. Njegovo telo je bilo preveč slabotno.Še parkrat sem ga poljubila na čelo in odšla iz sobe. On je pa še vedno nemo strmel v zid, tako zelo nemočen in tako zelo trpeč.
Na pogrebu sem mu povedala par besed;
Želim danes s temi svojimi besedami vsaj malo potolažiti naša srca ob tej boleči izgubi.
To, da si bil dober človek, mi ni treba posebaj povdarjati, to ti priča ta zbrana množica ljudi, ki te je zelo spoštovala.
Vesela sem, da si nas skupaj z mamico vzgojil v lepem krščanskem duhu, tako da sedaj vemo, da se poslavljamo le od tvojega telesa, tvoja duša pa bo živela na vse veke.
Ko sem te še kot majhna vprašala, zakaj umirajo otroci, si mi odgovoril da jih Bog pač potrebuje. Da mu prinašajo drva ali da mu pomagajo mešati biskvit.
No, in sedaj Bog potrebuje tudi tebe.
Verjamem, da te bo porabil za veliko stvari, saj si bil v toliko tem dober in uspešen.
Pomagaj nam, da ne bomo več žalostni, da bo tvoja pot k Bogu čimkrajša. Mi pa ti obljubimo, da ti bomo pri tem pomagali z molitvijo, ki si nas jo sam naučil.
Počivaj v miru dokler se nekega dne vsi skupaj ne srečamo v božjem kraljestvu.
|
|
|
|