|
Gina -> RE: Svak navil ušesa 2 letniku (5.1.2009 16:29:38)
|
IZVIRNO SPOROČILO: tweed
pri mojih otrokih (obeh) je dovolj, če rečem, da naj spusti.
Drugače pa, če nekoga primeš z normalnim prijemom za roko in mu poveš, da je to nevarno še zdaleč ne gre enačit s tem, da si ga za to isto dejanje nahrulil in udaril po prstih/riti/klofutal/navijal ušesa..., saj otrok ne ve, kaj je storil, ko je prijel (tvoj primer) nož. Dokler se nekajkrat ne bo urezal, se te nevarnosti ne bo zavedal, pa če ga ti pretepeš ali mu lepo poveš. Če mu lepo poveš, bo upošteval tvoje besede čez čas. Če ga pa v to nasilno prisiliš, potem se ne bo bal noža zaradi tega, ker je nevaren, ampak zato, ker ga je mama zato pretepla... Pa se zdaj zamisli.
Nikoli nisem ničesar naredil s prisilo, vedno je bila na mestu lepa beseda, včasih z malo povišanim tonom, nikoli pa prisila ala to se mora...
Ti imaš samo zelo prilagodljive in plašne otroke, zato ubogajo. Nekateri so res taki, drugi pa niso. Jaz imam tudi dva taka doma imam pa tudi enega drugačnega, ki se ničesar ne boji. In bila sem zelo pametna, tako kot ti, dokler sem imela samo plašne otroke, ful pametna, ker sem mislila, da je otrok tak kot je zaradi mene. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]Bila sem neumna naivna koza, ki bi se po prihodu neustrašnega otroka najrajši skrila z glavo v pesek, da ne bi nikdar več nihče slišal, kaj sem si domišljala svoje dni o "samo prijazna beseda je dovolj..." bedarijah. Moj neustrašni otrok je prijel nož, se urezal z nožem, se spekel na pečici, tekel pod avto, odšel z vsakim človekom kamorkoli, skakal iz neprimernih višin, se poškodoval, nosil drek v usta s posledicami, se skoraj utopil ker je skočil direkt v globoko vodo znova in znova in znova in znova in znova in znova in to isti hip po dogodku, ki se je zgodil, ker bo že dokazal rečem, da se one motijo, ne on, da se mu je to zgodilo.... Dobro me je slišal že prvič in razumel tudi, ampak ga je baš brigalo.... Ločiti moraš razumevanje in to, da otrok naredi, kot je edino logično varno. Lahko te čist razume, pa noče naredit tako, ker se ne strinja s tabo - kaj boš potem naredila? Enostavno mu v nekem hipu moraš prepovedat dejavnosti, ga odstranit od vsega, kar je nevarno, pa četudi si ful nasilen takrat, ko mu vzameš nož iz rok.
POglej, jaz sme načeloma striktno proti vsakemu tepežu, nasilju in podobnem sranju,ampak... v določenih primerih je boljše, da zaradi strahu pred mano ne skoči pod avto, kot da sploh teče pod avto. Briga me vzrok, zaradi katerega to naredi, mene briga samo to, da je živ.
In moj otrok je danes ponotranjil zadeve. Vsaj te, "otroške", osnovne varnostne. Vsak dan znova naletimo na težavo, ki jo moje zdaj že skoraj teenagersko dete gleda z drugačnimi očmi neustrašneža kot marsikdo, vendar danes pogovor pomaga v marsikateri meri, kar dolga leta ni. Vendar je šele zdaj v fazi razumevanja v smislu ponotranjenja. Pri mlajših otrocih pa ne moreš vedno zahtevat ponotranjenja, kadar še niso v tej fazi. Lahko pa zahtevaš varnost. Tudi s tem, da ga tolk primeš za roko, da nož spusti.
Tole je izven teme, je pa na temo prepičanja mater, kako samo vzgoja naredi otroka, kot da karakterja otrok nima oz. ga je možno oblikovat kot plastelin. To ni res, to je ena velika bedarija. Karakter je tričetrt vsega. Lahko pa seveda ta karakter zavoziš še bolj, ali pa ga dvigneš in spodbudiš v najboljših smislih. To pa ja. Samo če boš neustrašnemu otroku dovolil, da se skače pod avte, boš dosegel samo to, da ga bo en dan avto povozil. Škodoval mu boš.
|
|
|
|