ronja
|
Hm, strinjam se s tabo, da so stiki enkrat na teden v načelu dovolj, vendar če živite tako blizu, potem verjetno ni smiselno gledat na vsako minuto, ker je normalno, da prideš pogledat, ko vidiš nekoga, ki ga imaš rad - to je čisto refleksno, ne da bi s tem karkoli hudega hotel.
Strinjam pa se tudi s tvojim možem, da bi morali imet oboji starši pravico enako pogosto videti svoje vnuke. Pač vsak po svojih možnostih, ampak v načelu imajo enake pravice.
Ne vem, če je to poporodna depresija, če sta otroka stara že 2 in 3 leta... Razen če je že ves čas tako...
PO moje je tu par problemov:
1.) največji problem je po moje to, da ji ne zaupaš... Zakaj je tako? je kdaj kaj takega naredila, kaj te odvrača?
2.) ja, res si ljubosumna nanjo. Verjetno je to zato, ker se zavedaš, da imaš zelo malo časa za svoje otroke in ga hočeš res maksimalno izkoristit in takrat braniš svoj teritorij kot medvedka... Kar je razumljivo... Če se hočeš znebit teh čustev, jo moraš poizkusit gledat z drugačnimi očmi in če ti je težko deliti otroke tisto malo skupnega časa, potem ji daj otroke takrat, ko te ni zraven.
Ena rešitev je, da greš delat za 6 urni delavnik in boš prej doma - ali pa 4 urnega. Je res razlika v plači, ampak denar ni tisto, česar se otroci spomnijo... Niti to, česar se boš spomnila ti čez 20 let... PO zakonu ti tak delovni čas pripada in ti ga firma MORA omogočit, ker imaš otroka starega do 3 leta.
Zakaj ne bi ona kdaj čuvala malih? Če ni v penziji, pa mogoče vseeno konča pred peto popoldne? In se zmenite, da ju ona prevzame pri tvojih starših in jih ima tisti dve urci, predno ti prideš in potem ju dobiš ti in ti ju nihče ne vzame.
3.) po moje bi bilo dobro, da bi ti z otrokoma delala nekaj, kar jima je strašno všeč, kar znaš samo ti in da vidiš iskrice v njunih očeh in se zavedaš, da si jih ti naredila: da dobiš tisto samozavest, da si ti njuna mami, ki jo imata najrajši in da je nobena babi ne more nadomestit... Potem se ne boš počutila tako ogrožena od nje... Moja ljuba tašča tudi ves čas govori, kako je mala "njena" in čisto njena itd. Jaz se samo smejim, ker vem, da bo vedno stegnila rokice k meni, če bom kje v bližini - če razumeš, kaj hočem povedat - mi ne gre do živega, ker itak vem, da ne misli nič slabega.
4.) fajn je, da se ne sekiraš preveč za malenkosti, ki jih delata drugače: da glede tega pač zaupaš. Moja tašča recimo v tej vročini pri 30 stopinjah mali daje gor termo nogavičke. Ampak jaz se za to ne sekiram - od tega tamali ne bo nič tako hudega, ni nevarno zanjo, kvečjemu ji bo malo vroče, to bo pa preživela... Ko sem to povedala lubiju, se je seveda smejal, ampak je rekel, da to pa mora uredit, pa sem mu rekla, da naj jo pusti pri miru. Ker je važneje, da ima ona občutek, da ji zaupamo in ne gledamo na vsako malenkost, če dela prav in je v bistvu važno samo to, da jo ima rada in da je ne ogroža (recimo pri moji mami imam vedno slab občutek, ker ima na terasi eno veliko betonsko stopnico, čez katero lahko mala pade... pravi,da jo skoz gleda, jaz bi pa vseeno rajši, da bi enostavno zaprla vrata na vrt... in glede tega se pa kregam, ker se mi zdi važno, da si mala ne razbije čebulice na tistem prekletem betonu... Oblači jo pa ona eno plast manj kot jaz, tašča pa vsaj eno plast več - to bo pa mala pač potrpela za svoje babice)
Torej po moje moraš res ugotoviti, zakaj ji ne zaupaš? Verjetno imaš za to kak razlog? Napiši, mogoče bomo kaj ugotovili... Ali je kdaj naredila kaj takega, včasih se malenkosti zelo usidarjo... Evo moja zgodba, ki se je srečno, zelo srečno končala, da ti da malo upanja:
KO sem prišla iz porodnišnice, je moja tašča seveda morala biti zraven (lubi je bil na službeni poti in se je vrnil zvečer) in če je že bila tam, sem jo prosila, da popazi malo, da grem lulat - in je pustila malo na previjalki, ker je šla v drugo sobo po dekico, da je ne bo zeblo! (Mimogrede, rodila sem 6.7. in bilo je vroče kot v peklu ). Takrat sem bila čisto paf in bilo mi je grozno, ker sem videla, da ji ne bom mogla zaupat - jaz namreč zagovarjam to, da se OTROKA NIKOLI NE PUŠČA NA PREVIJALKI, tudi če je še čisto mali. Moja mala je bila zelo močna in čeprav se ni obračala, se je pa znala precej odrinit in za moje pojme bi lahko padla dol. Vsekakor pa nisem mislila tvegat pa čakat, kdaj bo pa znala se obrnit in past dol...
To sem tašči zelo zamerila (in še zdaj se mi zdi narobe in ne mislim, da je bilo to v zvezi s hormoni, še vedno isto mislim...) in njeno vsiljivost na začetku, spet polno malenkosti - recimo, da ji je hotela zadaj pazit glavico medtem, ko sem jo jaz preoblačila - pa sem malo preoblačila 8 dni v bolnici in mi to res ni bil problem... Počutila sem se čisto samozavestno s svojo malo, šla sem dve materinski šoli in ibla dovolj dolgo v porodnišnici, da so mi bile vse te stvari čista rutina... Pač, imam rada, da mi ljudje zaupajo in točno tako sem ji tudi rekla...
Tako da smo imeli tudi težave, ampak na srečo je bilo pri meni malo drugače in se je srečno končalo - no, tu so razlike:
- taščo sem imela že prej rada in zdaj jo imam spet tako rada kot prej - vendar vem, da če se takrat lubi ne bi postavil za nas, je ne bi več imela rada, ker je širila svoj prostor vedno bolj... In jaz bi ji to zamerila in na koncu ne bi imela rada več ne nje, ne njega...
- tudi ona je mene imela rada in me imaš seveda še zdaj, vem, da ji je bilo kasneje hudo, ko sem se umaknila
- obe se tudi medsebojno spoštujeva, nikoli se nisva žalili, sploh se nisva nikoli skregali, ker imava pravilo, da vsak opravi s svojimi starši
- ljubi me je razumel in ko je videl, kako resne so stvari, se je postavil zame in postavil meje in to delal toliko časa, dokler ni razumela... (pa čeprav je jokala kot dež, najprej se sploh ni hotela pogovorit o tem, kar zjokala se je in stekla v drugo sobo in se drla "pusti me pri miru"... (pa je rekel samo, "mami, morava se pogovorit" in sta bila sama...), skratka vedla se je zelo otročje ...)
- Je pa res, da sem imela tehtne razloge in nisem pretiravala, hotela sem le, da se držimo dogovora - če bi ljubi rekel, da se mu zdi, da se moramo videt 3x na teden, bi se drugače zmenili, pa je sam predlagal, da se mu zdi 1x najboljše. Pa da lahko dobim svojega otroka nazaj v naročje, če ga hočem - saj ji  nisem jemala kar tako, če je pa jokala, pa na začetku pač ne zaleže nihče drug kot mami (sploh če je lačna in se hoče podojit) in v isti sobi res ne bom poslušala, kako me otrok kliče, pa da ji ne pomagam... Tudi nisem hodila stran med dojenjem, nisem ji je jemala iz rok kar tako,... skratka sem se trudila, ampak dokler sem samo popuščala, je lezla dalje in dalje... in meni je bilo huje in huje, dokler se nisem zlomila in ko sem videla, da zato, ker sem jaz živčna, moja mala joka, sem imela vsega dovolj in takrat je lubi vse skup rešil.
- moji starši vidijo manj kot njegovi, ker je oče doma na primorskem, mami pa nima dosti časa zanjo - pa še oba delata, njegova sta pa v penziji
- mala bo šla v vrtec, to se mi zdi najboljše, je kar napor takle mali otroček in po moje ni glih za vsak dan za babice, tako je vsem najbolj prav
Ko je bilo hudo, sem napisala lubiju eno zelo iskreno pismo, da pač nekoga bo moral prizadet, pa če hoče ali ne, ker oboji ne bomo srečni na ta način in da mora nekoga izbrat, če ne naredi ničesar, je tudi izbral, ker sva prizadeti midve... takrat se je končno zavedel, kako stvari stojijo in je reagiral - prej sem mu sicer najprej nežno, potem bolj odločno povedala, nakar je on zelo v celofan zavito povedal svoji mami, kako naj bi bilo, vendar se ona ni umaknila, dokler ni zelo odločno postavil mej... Potem je bilo veliiiiko boljše, ker se je res ustrašila. Sem pa jaz ta njen trudi poizkušala "nagradit" in sem ji takoj dala v naročje, češ, da si želi k babici, recimo - in je kar zasijala...
Nekaj časa sem bila jaz še zelo prizadeta, ker sem bila resnično zelo zelo razočarana - taščo sem imela res zelo rada in čeprav se to zdi komu neumno, nisem tega pričakovala od nje - da me tako prizadane in kot da ji ni mar, kako se počutim - saj me je imela vendar rada... Najprej sem si namreč zamišljala, da bom hodila k njim na sprehode, da bo imela ona lahko čim več stika z vnučko,... Ampak potem, ko se mi je nekajkrat zgodilo, da ko sem prišla, nisem več mogla dobit nazaj, nisem mogla it, ko bi hotela, se je kar obrnila in se delala, da ne sliši in ni dala otroka iz rok, ves čas je odnašala v drugo sobo, da jo bo imela samo zase... Enkrat je sploh grozno jokala in je ni in ni dala iz rok in takrat mi je počilo in nisem več šla tja brez mojega medveda, da me brani . ker njemu se ipak ni upala nič rečt, ko je rekel, mami, daj otroka sem;)
Tako je bilo še zelo dolgo in nekaj časa sem se tudi čisto izogibala stikom, ker sem morala preboleti to razočaranje. Nisem hotela, da babi zato ne bi videla male, zato sem organizirala stvari tako, da sta bila mala in oči pri babici, medtem, ko sem jaz plavala. In vem, da ji je bilo takrat hudo, ker me dolgo ni videla, vem, da me je pogrešala in zdi se mi, da je tudi to malo pripomoglo k temu, da se je na koncu ona spremenila... Ker ko sem končno spet prišla tja, sta me bila oba s tastom zelo vesela, ni bilo zaigrano, videla sem, da sta me pogrešala (sta tudi povedala;) - čeprav sta ves čas videvala vnučko... Očitno je ugotovila, da tudi mene noče izgubit, da me ima kljub vnučki preveč rada...
Ker na začetku res ni bila pri sebi: čim je videla , se je začela kar trest, kot đanki... Ni prenesla, da bi imel kdo drug otroka, ves čas jo je hotela imeti v rokah, pa odnes stran, da jo bo imela zase... Ppovabila nas je na kosilo, pa ni hotela nikoli z nami pojest, ampak nam je dala kosilo in odnesla stran otroka. Midva sva želela, da je zraven v isti sobi in da vsi jemo, saj ona je čisto uživala zraven nas, tudi naj bi dobila vtis, da je to družina in da ko jemo, jemo skupaj... Tašča je živela samo in izključno za vnuke in zato, da jih vidi in ima v rokah (svakinja je imela iste probleme z njo kot jaz), vse bi nam naredila, samo da bi ji dali njen "fiks" . Samo jaz si nisem želela nobene pomoči, sploh pa ne, če bi jo morala plačevati z otrokom. Zame otrok ni plačilno sredstvo in ni nekaj, s čimer si polniš praznino v življenju. Midva je nisva tako naredila in ne bom pustila, da bi to bila komu drugemu, vsaj dokler lahko na to vplivam. Ker to ni ljubezen, ampak posesivnost. To ti pišem zato, ker se boš mogoče v tem razmišljanju našla in boš lažje razumela, kaj je tisto, kar ti gre na živce...
S tem, ko sem se jaz odmaknila, čeprav je nisem prikrajašala za vnučko, se mi zdi, da je ugotovila, da ne more v nedogled manipulirat z ljudmi - ker se bodo ali umaknili (jaz) ali skregali (njen sin=moj lubi;)...
Potem ko se je lubi pogovoril z njo in smo nekaj časa hodili tja samo vsi skupaj, pa se je nekaj premaknilo v njej in je začela iskati smisel življenja še drugje, vpisala se je na tretjo univerzo, zadnjič je celo prvič v življenju šla na izlet v tujino (prej je bila samo v službeno po bivši jugi..) kupila sta vikend,... Skratka, zacvetela je! Zdaj je veliko bolj srečna! In jaz ji z veseljem pustim svojo malo, ker vem, da je v dobrih rokah... Ji zaupam, ker vem, da kar se bomo zmenili, bo tako in ne teživa za malenkosti. Lahko dela marsikaj po svoje, kar je pa pomembno za zdravje, pa poveva, da naj bo tako in vedno razloživa zakaj, pa poizkušava najt kompromise (recimo mala ima čisto rada vodo in čaj za pit - ona pa bi ji dajala sok. Vem, da se otroci hitro navadijo na sok in potem nesladkanega čaja ne marajo več in vem, da ni dobro zanjo, da bi imela ves čas sok v steklenički, zato sva ji lepo razložila, da naj ima v steklenički vodo ali nesladkan čaj, če pa ji želi dati sok, ji ga lahko, ampak samo iz kozarčka...) Vedno se najde kompromis...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Dogovori se z njo, da bi rada imela to planirano in da ti napr. pove, da bi pojutrišnjem prišla mimo in vzela otroke, ti pa razmisli, kako lahko tiste 2-3 "proste" urice izkoristiš zase. Dialog, ker druge rešitve pri vas ne bo, saj ste sosedi... 
)
. Odkar našo babico (taščo) večkrat porabiva za čuvanje tamale, se mi zdi, da ji je to čisto dovolj. Poizkušava pazit, da ne bi bilo preveč, ampak čez poletje je pač treba malo seštukat, ker še ni vrtca, hvalabogu, da lahko. Jeseni bo zanjo verjetno malo kriza, ampak bova izkoristila kako soboto, da bova dala malo tja za par urc, pa medtem urejala stanovanje, se cartala, šla kam... Saj za 
). Se pa prenašaš, četudi se nimaš rad - prenašaš se, ker (vsaj naj bi) imajo od tistega dotičnega (v temu primeru torej tašče) ostali člani družine koristi (čustvene, socializacijske,...), vnuki, partner,.... 
