|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   na koncu z živci
23.6.2008 22:56:22   
kklara
Končno sem se opogumla in vam bom napisala svojo zgodbo oz. situacijo v kateri sem se znašla. Prosim ne me obsojat, bi pa bila zelo hvaležna kakšnega nasveta.
 
Ne vem kje začet,ker je to zelo bolečezame, ampak nekje moram.
 
S partnerjem sva skupaj 6 let, imava sedaj 1 leto starega otroka. Do sedaj sva imela zelo dober odnos, vendar zadnje čase tega ni več. Dan za dnem se slabša. In to vse samo zaradi moje mame.
 
Živimo pri nas doma.
V bistvu sva vmes dobro leto živela v najemu, vendar sma se vrnila domov k mojim. Imajo veliko hišo, sem edinka, moja mami je dobesedno prosila da se vrneva in si pri njih urediva stanovanje.
 
To sva tudi storila. Vložila sva veliko denarja in si zgoraj uredila kar veliko stanovanje.
 
Po spletu okoliščin sta se v isto hišo (spodaj k staršema) vselila tudi dedek in babica. Tako so se med seboj dogovorili, da bo mami lažje poskrbela zanju.
 
Dobri 2 leti nazaj se je pa mami začela spreminjat. Enostavno hoče imet vse pod svojo kontrolo. Kriči po hiši, dobesedno nori, čist je postala obsedena s tem, da ima vsakogar in vse pod svojo kontrolo.
 
Nekaj časa se je to dogajalo samo pri njih spodaj, zdaj pa je že prešlo na nas zgoraj. Kar vdira, razbija po vratih če jih zaklenemo, kriči….
 
Že od začetka ko se je to začelo dogajat je moj oči šel z njo k psihiatru, kjer je blo rečeno da ima manično depresijo. Vsaj tako je ona rekla. Oči enostavno tam ne sme vprašat, ker mu zdr.noče dat nikakršne informacije. Po zakonu ne sme, tako je rekel. Mami pa se dobesedno nažira tablet, ne hodi na nikakršno terapijo ali kaj podobnega…enostavno iz dneva v dan se nažira teh tablet, ki jih pa ta zdravnik kar predpisuje in predpisuje….Temu ni konca…
 
Naše življenje je postalo grozno, vsi ji skušamo pomagat, ampak NE…za njo, smo vsi vse razen ljudje. Njeno kričanje in žaljenje se nadaljuje že s tem, da nam grozi kaj vse si bo nardila če neb o po njenem.
 
Oče enostavno ne ve več kako naprej. Lansko leto je čist zapostavil svojo službo, da ji bi pomagal…ampak ne, ona je to vedno obrnila v svojo prid. Zanjo je še vedno bil vse razen človek. Sedaj pravi da je vse poskusil, ampak ne ve več kako naprej…in ji je raje začel popuščat, raje ji reče da ima prav in se tiho obrne in gre. Posledično je zaradi tega sedaj skoraj cele dneve v službi.
 
Že prej je blo grozno poslušat vso to kričanje in zmerjanje, ampak smo nekako potrpeli, si zatiskali oči in upali, da se bo spremenilo. Ampak ne! Sedaj ko očeta ni doma, se je začela obešat na nas, kar naprej vdira v naše stanovanje, dobesedno zapoveduje kaj moramo naredit, in še bi lahko naštevala… Milijonkrat smo je že skušali dopovedat, da to tako ne gre, ona pa se samo izgovarja na to, kako je bolana in mora jest tablete za svojo depresijo. Pri zdravniku ne dosežemo ničesar.
 
Tudi moj partner ji je skušal pomagat, dopovedat…ampak nič!
 
Sedaj pa je začela zaradi tega njenega obnašanja trpet najina zveza. Vse skušama naredit, da bi pred njo zavarovala najinega otrok, ker nočema da bi naprej živeli v takem okolju razmišljama tudi o selitvi…samo kaj ko sva ves denar vložila v to hišo, še kredit odplačujeva. Zadnje tedne se že prav kregava zaradi vsake malenkosti, enostavno vsa živčna že postanem ko slišim mamin glas. On me poskuša razumet…ampak vse ima svoje meje. Že samo zaradi moje živčnosti in napetosti se skregava za malenkost, res nepombne stvari.
 
No bistvo je, da enostavno ne vem več kaj storit…čist sem že izmozgana od vsega.
Na prvem mestu mi je moja mala družinica, ampak kljub temu je ona moja mama. Prišla sem že to te točke, ko imam enostavno občutek, da to dela zanalašč, samo da obvelja njena volja. Vložili smo že tolk energije v to, ampak enostavno ne gre ji pomagat, raje bo  kuhni polomla vse krožnike, kot pa da ne bi bilo po njenem.
 
Rada bi šla s svojo družinico nekam vstran in skušala popravit svojo razmerje s partnerjem. Po drugi strani pa se bojim, da si bo ona res naredila kaj, tako kot grozi. Že zdaj ko razmišljam o tem, da bi radi šli vstran se počutim tako krivo. In to krivdo mi vceplja samo ona…rada bi ji pomagala, ampak ne vem kako?! Hočem zaščitit svojo družinico, ampak sem že tolk z živci na koncu, da nimam več moči kaj naredit.
 
Partner mi skuša pomagat, ampak na vsako njegovo besedo že reagiram čist negativno in  
skočim v zrak.
 
Enostavno sem na koncu z živci!
Na cesto me je že skoraj sram it, ker me vsi sprašujejo po mami, kaj se dogaja da tolk kriči…jaz pa enostavno obnemim, ker ne vem kaj odgovorit.
 
Počutim se krivo ker je vse to začela občutit že moja hčerkica…

Vem, da je edina rešitev za nas, da pustim mamo za sabo in se odselimo nekam vstran, ampak moj občutek krivde do partnerja, otroka, ker sem vztrajala v tem,….ter občutek krivde do mame, kaj če si bo res kaj nardila….
 
Enostavno me vse to razjeda in ne vem več kako naprej….nimam moči…Zadnje dni še samo jokam in se vedno bolj zapiram vase..
 
Vem, da sem sedaj napisala cel roman, ki nima skoraj ne repa ne glave, ampak vsaj nekako sem mogla dat iz sebe...čeprav malo zmedeno
 
 

< Sporočilo je popravil kklara -- 23.6.2008 22:58:56 >
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:20:10   
CatJa
Poznam skoraj identinčen primer. Najprej sta odšla mlada dva, potem je prišlo še do ločitve staršev. Zdaj živijo srečno vsak po svoje.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:25:47   
glen
Nepredstavljam si v kakšni situaciji si,ampak čeprav je zelo težko,bi se jaz na tvojem mestu, če bi imela možnost odselila.
Saj če ne bo tvoja družinica vedno bolj trpela in počasi počasi boš tudi ti postala kot "tvoja mama",depresivna,razdražljiva,....
Tvoj mož,otrok in tudi ti si tega ne zaslužite.
Veliko sreče in pravo odločitev ti želim.

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:25:47   
Anonimen
glej kklara, vidim, da imaš res neugodno situacijo, ki jo po mojem mnenju tvoja mama dobro izkorišča, svet se vrti okoli nje, ko zganja te svoje "scene" s tem pa na žalost prizadane tudi tebe in ogrozi tvoj odnos s partnerjem... Če bi bila jaz na tvojem mestu bi se pogovorila s partnerjem in raje odšla v najem, saj ni nujno, da za vedno, mogoče le za eno leto, da se zadeve doma umirijo, da se mati upam, da skulira, ker je brez veze žrtvovat vajin odnos in mir, ker boš konec koncev s tem človekom živela do konca, ne z mamico... Postavi se zase, pes, ki laja ponavadi ne grize... Se mi pa smili tudi tvoj očka in vsi udeleženi...

(odgovor članu kklara)
  Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:32:22   
Anonimen
Tezka situacija.

Jaz bi poskrbela najprej za otroka, nato zase in sele nato za mamo. Kruto, ampak tako gre zakon prezivetja. Drzi se user posted image .


(odgovor članu kklara)
  Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:32:25   
pikalonca
Draga kklara najprej en velik user posted image . Recimo temu, da te zelo dobro razumem, čeprav je bila moja situacija malo drugačna. Namreč s parterjem sva živela v najemu v bloku, dokler naju ni njegova mama prosila, naj se preseliva k njej v ogromno hišo, kjer živi sama. v bistvu sva vedela, da ima njegova mama vsake toliko časa razne izpade, toda vseeno sva upala, da se je spremenila. In sva se preselila k njej. Najprej sva poravnala vse njene dolgove za adaptacijo hiše ( ki jih ni bilo ravno malo) in potem smo par mesecev živeli v sožitju.
In potem smo se začeli meniti, da bi bilo treba prekriti streho. Midva delala po cele dneve v službi, potem letala od banke do banke glede kreditov in za piko na i, njegova mama naju začne zmerjat, da nič ne delava, da jo samo izkoriščava, da sploh nimava namena strehe prekrit, itd. Jaz sem bila vse drugo samo človek ne.
Ker se nisem kar tako dala je tudi ona začela z grožnjami, da bo sebi nekaj naredila, pa ker je nisva resno jemala, je začela grozit, da bo celo hišo zažgala, potem pa je rekla naj zgineva iz njene hiše.
Vrat na nos, z ogromnim minusom sva šla v nakup stanovanja. Ne vem kje nama je bil takrat ta optimizem, da bova zmogla. Na hipoteko sva vzela bivalni vikend. Sedaj res da kakšen mesec krepko stisnemo, da pridemo čez, ampak nam je lepo. Ni več tistega kričanja po hiši, ni terorja kaj, kdaj in kako je treba narediti.
Takrat mi je požrla živcev malo morje. Mislila sem, da ji ne bom mogla nikoli oprostiti in se še kdaj pogovarjati z njo. Ampak čas je prinesel svoje. Sem ji odpustila. Tudi pogovarjam se sedaj z  njo. A ostal je grenak priokus.
V tvojem primeru bi tudi kljub vsemu naredila enako. Zbrala bi vse moči in se odselila. Res je tvoja mama, a kje si jemlje pravico, da ti še vedno kroji in uničuje življenje?!? Za vse nabija tebi občutek slabe vesti! Pa si predstavljaš, da bi to trajalo še kakšnih 10 ali 20 let? In da vse to gleda tvoj otrok?
Dobro premisli. Sem prepričana le eno in to je da se tvoja mama ne bo spremenila.
Če hočeš rešiti svojo družino, se odselita. Tvoj mož in otrok sta tvoja prihodnjost, zato se vprašaj kakšno prihodnjost želiš deliti z njima.
Srčno upam, da boste rešili kar se da dobro in da ko boš srečna, se boš morda spomnila mojih besed.

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:41:01   
kklara
Hvala vam za odgovore.

Je fajn vedet, da me kdo tud razume. Ne pa samo po strani gleda in si misli svoje.

Vem, da je edina rešitev da se odselimo, ampak enostavno ne vem kako...ne vem kako bomo to finančno zmogli...

Že ta kredit naju malo zateguje, ker sem sedaj po porodniški ostala brez službe...pa še temu dodatne stroške...ampak kaj...morala boma nekaj storit, ker tako ne gre naprej.

Tolk sem z živci na koncu, da mi že včasih gre po glavi, da bi jo najraje spravla s tega sveta,da bi mi lahko živeli v svojem miru.

Ja vem...kakšen človek sem, da sploh pomislim na kaj takega....

(odgovor članu pikalonca)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:44:01   
massylou
Tudi sama vem, kako je živeti s psihičnim bolnikom. Tudi zdravljenje vedno ne zaleže, zlasti, ko se stanje občasno malo poslabša.
Tvoja mama žal je psihični bolnik in manična depresija je nezavidljiva diagnoza.


Nujno se morate organizirat. Mama preprosto rabi organizirano zdravljenje. To ne pomeni, da jo morate zapreti v psihiatrično bolnico, pač pa jo pripraviti do tega (!za vsako ceno!), da se prične intenzivno vključevati v primerne zdravstvene programe. Zamenjajte psihiatra. Dobite nekoga, ki bo prisluhnil tudi vam, kot svojcem.
Teža zdravljenja bo najbrž v veliki meri padla na tvojega očeta, zato vas bo zelo potreboval. Bolj kot mama. Njej brez veze kaj dopovedujete, saj iz nje govori bolezen, ki jo 100% obvladuje. In dokler boste stagnirali pri zdravljenju, boste počasi propadali in ni 2x za rečt, da se strga še kateremu od vas.

Pogovori se, zelo resno, z možem in očetom. Stojte si ob strani, se vzpodbujajte, bodite v dnevnih kontaktih... In se nujno nehajte kregati med seboj.

Vem, zelo dobro vem, kaj preživljaš, ti in tvoja družina. Vendar morate v akcijo. Takoj. Samo še slabše bo. Z mamo in z vami, sploh pa z malčico, ki niti slučajno ne more razumeti, da je babi bubana, ve pa, da se dogaja nekaj, kar ni ok. In to bo vedno bolj kazala.

Ti se osredotoči predvsem na svojo družino, ne pozabi pa na očeta. Malčica in mož te rabita. In ti njiju. Če ne bo šlo drugače, se (vsaj začasno) odselite, saj je tvoja glavna skrb tvoj otročiček, ki pa trenutno še zdaleč nima optimalnih pogojev za normalen razvoj.

Samo to vzpodbudno besedo ti lahko dam, da bo vse ok, če se organizirate, pričnete z zdravljenjem, se vzpodbujate in se imate radi. Počasi se boste naučili živeti z materino boleznijo in jo boste tudi znali sprejemati.

Pot bo težka, ampak korajža velja. In močna volja, podpora in tone optimizma.

Tebi in tvoji družini želim vse dobro. user posted image   user posted image   user posted image


Ti pošljem še ZS.


< Sporočilo je popravil massylou -- 23.6.2008 23:48:42 >

(odgovor članu CatJa)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:49:21   
Anonimen
Mama preprosto rabi organizirano zdravljenje. To ne pomeni, da jo morate zapreti v psihiatrično bolnico, pač pa jo pripraviti do tega (!za vsako ceno!), da se prične intenzivno vključevati v primerne zdravstvene programe. Zamenjajte psihiatra. Dobite nekoga, ki bo prisluhnil tudi vam, kot svojcem.


Se strinjam.

Ne razumem, kako lahko izkljuci druzino user posted image

(odgovor članu massylou)
  Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: na koncu z živci
23.6.2008 23:50:46   
kklara
Ko bi vedela koliko krat smo jo že preprosili, da zamenja psihiatra, da če lahko gremo zravn z njo...ampak ne! Nikakor tega ne moremo dopovedati tudi zdravniku. On je pač mnenja, da jo bodo ta zdravila, ki jih predpisuje povsem po vprek pomagala. dD ne omenjam doze, ki jih ona na dan poje, to ni po par tablet, to so včasih cele škatlice. On pa še kar naprej to predpisuje. Če ne on, pa tud osebni zdravnik. Menjat pa psihiatra noče. Mi je pa k temu tudi ne moremo prisilit.


Hudo mi jeuser posted image user posted image

(odgovor članu massylou)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 0:00:53   
MAŠKA
IZVIRNO SPOROČILO: pikalonca

Zbrala bi vse moči in se odselila. Res je tvoja mama, a kje si jemlje pravico, da ti še vedno kroji in uničuje življenje?!? Za vse nabija tebi občutek slabe vesti! Pa si predstavljaš, da bi to trajalo še kakšnih 10 ali 20 let? In da vse to gleda tvoj otrok?
Dobro premisli. Sem prepričana le eno in to je da se tvoja mama ne bo spremenila.
Če hočeš rešiti svojo družino, se odselita. Tvoj mož in otrok sta tvoja prihodnjost, zato se vprašaj kakšno prihodnjost želiš deliti z njima.
Srčno upam, da boste rešili kar se da dobro in da ko boš srečna, se boš morda spomnila mojih besed.


Se lahko samo podpišem z veliko željo, da to uspe tudi tebi.user posted image

(odgovor članu pikalonca)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 0:03:30   
rija
kklara......reši se iz tega pekla. od daleč boš verjetn tudi lažje pomagala svoji mami.


držim pesti.

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 0:05:58   
massylou
IZVIRNO SPOROČILO: rija

od daleč boš verjetn tudi lažje pomagala svoji mami.


držim pesti.
To pa je čisto res.

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 0:12:43   
kklara
Vem, da moramo tu vstran!
Ampak, če vam bom rekla, da enostavno nimam moči tega naret, ker sem čist izčrpana...mi ne boste vrjeleuser posted image


(odgovor članu massylou)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 0:26:41   
Ursi2
Živjo
Veš, ko sem brala tvoj meil, mi je blo skor, ko da bi jaz to pisala, le da gre v mojem primeru za mojo taščo.
Živima v medetažni hiši pri njemu in ravno smo renovirali hišo in smo jo pregradili, ker je blo nevzdržno,. Ampak nažalost ni nič boljš, še vedno njeno dretje odmeva po celi hiši in po celi ulici. Meni je nerodno iti ven, nje pa sploh ne, ker itak je ona najbolj boga, mi vsi ostali pa smo svinje, hudiči, ..................Nažalost po novem dela samo 4 ure in je še hujši, jaz pa sem v porodniški in sem pač doma. Sej se spravim, pa grem ampak itak pol poslušama, da samo lajnam in se šetam okrog. Možu je težko, vendar ne moreva veliko, ker imavakredit za hišo in lizing in nama zlo malo ostane na koncu za življenje in si ne bi mogla privoščit it kam drugam. Vendar sem rekla možu, če se bo to še nadaljevalo, bom požrla svoj ponos, ker je važen moj sin in prosla naše, če sem lahko z otrokom v svoji  sobi, dokler da malo ne našparam. Je bil malo šokiran, da bi to naredla, pa sem mu rekla, da če je mogu on v takmu gor zrastit, najini otroci ne bodo. Me je kr groza, ko pomislim, da ga bota unadva pazla, ko bom šla v službo. Ampak, če se bo tako nadaljevalo, gre v vrtec pa pika.
Ker prejšnji teden je blo pa noro. Začela je že navsezgodaj in tulila na mojga moža in udelavala, potem je mogel it on nekam, jaz pa sem ostala doma, bilo je slabo vreme, brez avta, pa je še kr udelavala in loputala z vrati pa razbijala s posodo in sem mela dost,ker sem hotla, da mi mali zaspi, kar je bilo sveda čist nemogoče, sem šla in brcnila v vrata, da so se res zaloputnala, pa je spet dobla ****is, če mislim, da bom tk rešla kaj, ko razbijam, pol je pa še na svojga moža čist znorela, mislim, da se ji je res utrgalo in je par minut skupi tulila ubila te bom in kar loputala z vrati, potem je pa njemu udarlo in je še on začel udelavat in razbijat in trupat stvari, da mislim, da je celo mesto slišalo, kaj se je dogajalo, jaz pa sem z malim bla v njegovi sobi, kjer je najbolj vesel, imela na ves glas muziko, da bi ja čim manj slišal in sem sedela na tleh in se jokala in se tresla i, na bruhanje mi je šlo in zdi se mi, da sem popušila kot mama, ker more živet v takem.

(odgovor članu massylou)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 0:37:49   
Majuska
Kklara, tvoja mama je odličen manipulator. Njena bolezen je samo izgovor, da vas vse priklene nase, pozabljate na vaše interese in potrebe. Grožnje, kaj vse si bo naredila, so njeno orožje, da vas vrti okoli prsta in so zgolj iskanje pozornosti.

Jaz bi se na tvojem mestu uprla. Če ne gre drugače, se pogovori s partnerjem, preden si naredita še več škode in se magari odselita na svoje. Slej ko prej bo tako okolje vplivalo na otroka, tovrstne škode pa se običajno ne da popraviti.

Želim ti srečo pri reševanju situacije!

(odgovor članu Ursi2)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 7:38:54   
rija
IZVIRNO SPOROČILO: kklara

Vem, da moramo tu vstran!
Ampak, če vam bom rekla, da enostavno nimam moči tega naret, ker sem čist izčrpana...mi ne boste vrjeleuser posted image




ne opravičuj sama sebe, ker si ne upaš stran.

energije ne boš imela tukaj nikoli več, kvečjemu še samo manj. tako manj, da si boš razdrla svojo družino.

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 8:57:05   
mojamura
Jaz sem deljenega mnenja, po eni strani mislim, da bi morlala mama menjat psihiatra (če gre za tako veliko dozo zdravil, ki ji jo zdravnik predpisuje-res da sem laik v tem-ampak celo škatlo na dan požret ni normalno, predlagam da se obrneš na zdravniško zbornico ali na neko inšpekcijo), po drugi strani pa sem tudi malo mnenja, da je tvoja mama malo tudi igralka, ki hoče imeti vse pod nadzorom in ji je bolezen le priročen izgovor. To sklepam na podlagi sledečega:


Kaj je bipolarna motnja oz. manična depresija

Bipolarna motnja ljudem ni ravno dobro znana bolezen. Tako se namreč imenuje šele nekaj let. Motnje v razpoloženju, enkrat polnem energije s hudimi posledicami, drugič pa globoko depresivnem, so prej imenovali manična depresija.


Zdravljenje odvisno od motnje

Bipolarna motnja oz. manična depresija zahteva psihiatrično zdravljenje. Ali bo šel bolnik med zdravljenjem v bolnišnico ali ne, je odvisno od tega, kako se motnja izraža. Če je človek v manični fazi, pri tem pa ogroža sebe, svoje zdravje in ugled, sklepa nerealne posle, si izposoja velike količine denarja, zdravniki vsekakor svetujejo hospitalizacijo ali celo hospitalizacijo proti bolnikovi volji, če je to potrebno. Spet drugi bolniki lahko ostanejo doma in pri zdravljenju lepo sodelujejo. V akutnih fazah ne hodijo na delo, sicer pa. "To je namreč motnja," pravi dr. Blinčeva, "ki jo je mogoče lepo zdraviti, zlasti zdaj, ko so nam na voljo dobra zdravila iz skupin stabilizatorjev razpoloženja in novejši, atipični antipsihotiki."

Dolgoletno zdravljenje

Za duševne motnje je značilno, da so dolgotrajne in neredko zahtevajo dolgoletno zdravljenje. Bolniki z bipolarno motnjo morajo ves čas jemati stabilizatorje razpoloženja. Ta zdravila namreč učinkujejo tako, da preprečujejo manične in depresivne faze. Jemanje zdravil je nujno tudi takrat, ko se bolnik počuti povsem dobro. Temu pravimo vzdrževalno zdravljenje. "Nekateri bolniki to upoštevajo, saj dobro vedo, kako je, kadar so depresivni, in se temu želijo izogniti. Pri maniji pa je najpomembnejše, da kdo od svojcev bolniku pove, da se začenja manična faza. Tega sam najpogosteje ne opazi. Pri teh motnjah je izredno pomembno, da se hitro odzovemo. Fazi manije/depresije se razvijata različno dolgo, navadno se popolnoma razvijeta (ena ali druga) v nekaj dneh. Zato je tako pomembno, da hitro reagiramo. V tujini imajo za ta namen tako imenovane krizne ekipe, ki jih lahko bolnik ali njegovi bližnji pokličejo kadarkoli. Že prej v terapiji se z bolnikom natančno pogovorimo, kaj bo treba storiti, ko se bodo približevala stanja depresivnosti oziroma manije. Ko je v depresiji, mu damo stabilizator razpoloženja in antidepresiv. Ko se začne razpoloženje izboljševati, antidepresivi niso več potrebni," razlaga sogovornica in dodaja, da je treba že pri prvi spremembi poklicati zdravnika. Bolnik ali kdo od svojcev se z zdravnikom posvetujejo, kaj je treba storiti; največkrat to pomeni, katera od zdravil je treba vzeti, da bodo preprečili bodisi manijo bodisi depresijo.


_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 10:05:25   
muška
Oči enostavno tam ne sme vprašat, ker mu zdr.noče dat nikakršne informacije. Po zakonu ne sme, tako je rekel.


Ni res, družinskemu članu lahko oz. morajo  povedati vse v zvezi z bolnikovim zdravjem, sploh če je takšna diagnoza! Tudi ti lahko greš do tega dr. psihiatra oz. kar koli že je na pogovor o mamini bolezni, sploh da ti svetuje kako ravnati z mamo sedaj ko je bolna.

(odgovor članu mojamura)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 10:19:14   
smigli
Zares težka situacija. Osebno sem mnenja, da je človeku potrebno pomagati, vendar ne na račun svoje lastne družine.
Čudno se mi zdi že to, da pri taki obliki bolezni kot jo ima tvoja mama, niste bili vključeni v zdravljenje tudi vi kot ožji dr. člani.
Obstajajo določena stanja, ko je človek nepriseben (spoznan iz strani sodišča) in se mu zato dodeli skrbnika, v tem primeru tvojega očeta. Skrbnik bi tako lahko zamenjal psihiatra, kajti kot sama ugotavljaš je trenutni ps. neučinkovit. Na tvojem mestu bi se pozanimala kako lahko pridete do te faze. Poiskusi poiskati informacijo pri tvojem osebnem zdravniku, pri kakem odvetniku, na socialnem, skratka sprašuj dokler ti ne dajo dovolj informacij.
Ni denarja, ki odtehta zdavje in tvojo družino, zato se piskusi začasno odselit, da se malo odpočiješ, umiriš, rešiš tvoj zakon in racinalno ukrepaš.
V kolikor ste v veliki denarni stiski, lahko date vaše stanovanje v najem in si s tem denarjem krijete stroške vaše najemnine. Verjetno bi mama neke tujce pustila pri miru.

Srečno, S.

(odgovor članu mojamura)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 10:57:25   
BAMBINA_
kklara, sočustvujem s teboj. S partnerjem zberita vse moči, stisnite pri denarju in se čimprej odselite. Zavoljo vajinega odnosa, predvsem pa, da hčerko zaščitiš pred takšnim nezdravim okoljem. Nikar pa ne prevzemaj krivde za mamina dejanja nase! Storila si, kar je bilo v tvoji moči, vendar, če si ne dovoli pomagati, boste sami težko kakrkoli premaknili.

< Sporočilo je popravil BAMBINA_ -- 24.6.2008 10:58:28 >


_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

(odgovor članu smigli)
Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 11:24:28   
mateyka
IZVIRNO SPOROČILO: rija
kklara......reši se iz tega pekla. od daleč boš verjetn tudi lažje pomagala svoji mami.

držim pesti.


se podpišem. mislim, da taka kot si sedaj v bistvu manj narediš za mamo. pomisli, če/ko bi šli stran - spočila bi se, nafilala baterije, + tvoje dete bi imelo zdravo okolje, lahko ga daš v varstvo, ko greš k njej in on tega ne gleda.. itd. in bi ji lahko čisto drugače pristopila in pomagala, ko bi se videli. siguro razvrvan človek naredi drugače kot spočit. pa kaj,če bi bli nekaj časa revni - sej skoz ne bo tako, vedno se lahko vrnete. mislim pa tudi, da si ti v prvi vrsti odgovorna za svojega otroka (da mu nudiš zdravo okolje) in nato starši. moje skromno mnenje.

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 11:53:03   
ronja
Nekje ima vsak človek mejo in ne imej slabe vesti, če je nekdo prišel do nje! PO moje je čas, da pustiš vse skupaj, greste nekam, kar itak sama čutiš, da je najbolj prav in začnete na novo. Ljubi ti pomaga, te poizkuša razumet in v mirnem okolju bosta lepo zaflikala svoj odnos in tvoja punčka bo imela srečne starše in bo zato srečna.

Če je mama bolana in če si ne dovoli pomagat, ji ne moreš pomagat!!! Tako da nisi nič kriva, tudi če bi si res kaj naredila... Imeli smo malo podoben primer s sestro, samo da ona ni bila tako agresivna. Mislim, da je včasih najbojlše tem ljudem enostavno zaupat, da se bojo že znašli, včasih rabijo prav to... Se strinjam, da tablete niso rešitev, pa tudi druga skrajnost ni (neprestano menjavanje raznih duhovnosti in čijev in šijev). Vsekakor dokler se ne odločijo, da bi radi pomoč, se lahko vsi okoli na trepalnice postavijo, pa ne bo nič pomagalo...

Tvoja družinica pa si dovoli pomagat in si želi pomoči in po moje se usedita s partnerjem, si rečeta, ok, tale napaka je stala toliko in toliko denarja in toliko in toliko živcev, ampak v življenju delamo tudi napake, tole bova odplačala, živce pozdravila, odnos pokrpala in gremo dalje! Verjamem, da je težko  it v najeto stanovanje s kreditom - ampak je vseeno lažje v dvoje kot pa sama z user posted image , če bo mel tvoj lubi lepega dne vsega skup poln kufr... Pomisli na to iz te strani, mogoče ti bo lažje naredit ta korak...

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 12:50:56   
Angellina
Klara a lahko pogledaš katere tablete jemlje? A ima antidepresive? Ti se jemljejo eno tableto pred spanjem, ker povzročajo močne vrtoglavice, slabost in na sploh vinjeno počutje. Zato jih je najbolje vzeti, ko greš spat. Če tableto vzameš čez dan, je obup, če bi jih pa oseba vzela več, pa ni da bi govoril. Ker to ni pomirjevalo, kot sta npr. Apaurin ali Helex. Od antidepresivov ne moreš postat odvisen. Terapija mora trajat vsaj 8 mesecev. Delovati začnejo po cca 14 dneh. Najprej vpliva na človeka, tako, da postane totalen flegmatik, potem pa nastočpi faza, ko se ti strga od dobre volje in energije. Osebi je takrat zelo lepo, saj se počuti živo in srečno, toda ko jo opazujejo drugi...hmmm lahko ti povem, da si mislijo, da nimaš vse pospravljeno po dilah. Ko se telo navadi in umiri, naj bi dosegli ravnovesje. Če to dosežeš si zmagal. Asentra so super antidepresivi. Daj poglej katere jemlje.
Če pa se nažira z Apaurini ali Helexi, pol pa takoj urgirajte, ker to je tako, kot če bi pila. Od teh tablet postaneš odvisen. Sploh Helex...adijo pamet. Če je slednje, takoj ukrepajte in zamenjajte psihiatra.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: na koncu z živci
24.6.2008 13:26:10   
kajsica
U hudiča kklara!

Te popolnoma razumem kaj preživljaš in da zaradi financ ne upaš se odseliti. Tudi midva sva neki časa živela pri moji mami pa je bilo groza, sva spraskala toliko skupaj, da sva lahko šla v svoje stanovanje, je bilo pač enosobno. Pa to sploh ni važno. Imela sva svoj mir.

Pa kaj ne obstaja niti najmanjša možnost, da se vsi vsedete skupaj dol in se pogovorite in postavite mejnike. Jaz sem svoji mami povedala zakaj gre in zakaj se toliko na brzino seliva, je bilo nekaj časa malo jeze ampak se je unesla.

Povejte ji, da tako ne gre in da je ona sama hotela, da pridete tja živet in da sta vložila vse kar je bilo mogoče v to stanovanje in da ste upali, da bo vse OK, da pa žal ni. Če bo pa grozila, pa ji recite, da je itak nobeden ne jemlje več resno, ker žal če bi imela kaj si namen narediti bi to storila (moj oče je alkoholik in manično depresiven). Nekaj časa nam je grozil da se bo ubil in da bomo mi krivi za to, pa ga čez nekaj časa nismo resno jemali. Ko pa je to storil in je bil na pumpanju želodca so pa ga obdržali na opazovanju (2 meseca) na psihiatriji zaradi poskusa samomora.

Če pa bo vztrajala na svojem, ji pa reci da naj te izplača in da greste.

V glavnem poskusi se najprej pogovoriti s partnerjem in z očetom, kako bi lahko družno nastopili proti  njej in njenemu terorju in poskusite ukrepati skupaj. Mogoče pa bo kaj uspelo. Samo predlagam ti, da se ne oziraš več na to, da je tvoja mama, ker sedaj si ti mama in žena in to ti je prioriteta. Nastopite pa ostro in pojdite tudi do zdravnika in psihiatra in lepo povejte da se žal mami meša (oprosti izrazu) in  da vas je strah življenja z njo. Mogoče pa bodo v tem primeru ukrepali.

Ne vem kaj naj ti rečem, razen tega, da ti verjamem da si na koncu z živci. Upam da se bo čimprej neki uredilo!!!!

(odgovor članu kklara)
Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Ovulacija in plodni dnevi
Kaj je ovulacija? Kako izračunati kdaj ovulacija nastopi? Načini ugotavljanja ovulacije.
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Učenje skozi igro: Zakaj je igra najboljša...
Učenje skozi igro omogoča otrokom naraven razvoj, izboljšuje njihove kognitivne, socialne in čustvene veščine. Otroci se...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?