|
kalbo -> Četrtkova nočna mora (23.6.2008 14:04:18)
|
Četrtek je bil definitivno najbolj grozen dan, kar sem jih doživel. Z ženo sva imela obletnico in kot se za obletnico spodobi, sva nameravala v kino. Ko sem tamaledva dvignil iz varstva je bilo še vse v redu. Tamala je bila sicer malo sitna in iz nosa ji je teklo, ampak nič posebnega.
Z Blažem sva pokosila okol bajte, žena in tamala sta šli pa na sprehod. Ko sta prišli nazaj, sem šel pod tuš tamala je bila čisto živahna in je racala po dvorišču. Ni bilo petnajst minut, ko tašča prileti gor in mi reče naj pokličem rešilca, da tamala ne diha. Meni šine čez možgane, da bomo z avtom prej pri zdravniku, kot bo rešilec iz Ljubljane v Grosupljem. Navlečem nase prva hlače, ki sem jih našel, pograbim ključe od avta in me odnese dol. Dol vidim grozljiv prizor, tamala v nezavesti s plavimi ustnicami in v krčih, žena pa na telefonu z reševalci. Naložim ju v avto in gasa proti zdravstvenem domu, kjer so nas že čakali (sami plusi za naše zdravstvo in center za obveščanje). Res sem mislil, da nama bo umrla v avtu.
Zdravnica je rekla, da je to vročinski krč in da tamali kisik in pokličejo rešilca. Zadeva nikakor ne popusti, hvala bogu, da so bli z rešilcem hitro tam. Tamalo naložijo v rešilca in odpeljejo s sireno v Ljubljano. Jest pa z avtom za njimi. Nikakor nisem našel pediatrične klinike, ker je šok prišel za mano in sredi LJ nisem vedel, kje sem. nekako se privlečem do klinike, kjer me sestra posadi na stol, porine kozarec vode v roke in začne telefonarit, kam so peljali tamalo.
No peljali so jo na otroško kirurgijo, ker so sumili, da je vdihnila košček sadja. Ko sem prišel tja, je bila mala že približno pri sebi. Pol so jo peljali v operacijsko, da so pogledali v pljuča, če bi našli sadjem. Našli niso nič. Tamala je bila pod narkozo, in naredili so ji vse možne preiskave, naju je pa pediater malo pomiril in po treh urah poslal domov do jutra. Zjutraj vsa presrana kličeva, kaj je s tamalo, pa nama pove en prijazen medicinski brat, da so jo že dali z aparatov in da se mu je že ob sedmih zjutraj smejala. Hvala bogu. No kasneje tisti dan sva jo dobila domov, še cel dan je bila zarogirana z odsotnimi učki, vendar živahna. Naslednji dan je bila boga, ker jo je bolel požiralnik zarad respiratorja, včeraj in danes je pa že OK.
Konec dober vse dobro, hvala bogu, da se je vse dobro izteklo. Vročinski krč res zelo grozno izgleda. Pohvalit moram pa celoten sistem, ker res deluje kot namazan. Vsi so bli prijazni in toplih pogledov ni manjkalo tako od reševalcev, kot osebja v kliničnem centru. Kapo dol za te ljudi.
|
|
|
|