massylou
|
Kaj narediti, se moraš odločiti sama. Boš prenašala in to vzela kot lastno, ter počakala, da otrok sam preraste, ali boš vzela stvar v svoje roke, uvedla nekaj ukrepov (po izbiri) in probavala, kaj bo ratalo. O tem se je že veliko debatiralo in obče gledano obstajata tu 2 tabora: pro-jok in anti-jok.
Sama sem postala pri naši malecki precej potrpežljiva, ker je take sorte, da sva morala z mojim od 1. dneva marsikdaj stisnit zobe in pozabit na povprečje.
Smo bolj na strani povezanih staršev in zaenkrat nismo zagovorniki puščanja jokati in navajati otroka na netolažbo. Smo pa že bili večkrat skoraj na robu obupa, ko je naše dete pol leta vsako noč jokalo tudi 13x (min. 8x).
Ampak vse mine. Tudi to je. Sedaj se mogoče zbudi 1-2x. Če se. Ima 14,5m.
Odvisno je od tega, kakšen je tvoj otrok. Našo bi dotolklo in ji pustilo veliko brazgotino, če ne bi bila tolažena že od 1. ure naprej (bolše da se ne spominjam prve noči v porodnišnici). Kakšnim je pa skoraj vseeno (videti je tako).
_________________
Pa še malo blablabla:
Otrok se prebuja, ker mu kaj manjka/je kaj narobe ali zato, ker ne zna sam zaspati nazaj, ko se zbudi.
Odrasli se zbudimo, se pokrijemo/obrnemo/popraskamo... in zaspimo nazaj, ne da bi se sploh nujno spomnili in zavedali zbujanja.
Dojenček pa se zbudi zaradi šibkega spanca, lahko se tudi popolnoma predrami in ne ve, kaj potem, zaspan pa je še vedno. In potem joka, če ne zna zaspati.
Odrasli prav tako dosti več časa prespimo v globokem spancu, kot otroci, ki veliko več časa prespijo v fazi REM (se hitro zbudijo). To je naravno, saj malček funkcionira tako, da teži k samoohranitvi. In če bi spal pretrdno, se ob morebitni življenjski ogroženosti ne bi mogel dovolj hitro ovesti in poklicati na pomoč - tako je naredila narava in je ostalo še iz prazgodovine
.
Nihče v kosu ne prespi cele noči. Niti dojenček. Nekateri se med določenimi spalnimi intervali povsem predramijo, drugi mogoče še mignejo ne. Nekateri znajo zaspati sami brez glasu, drugi potrebujejo celoten uspavalni ritual, tretji spet...
Za dojenčka je slabo, če se ga pusti jokati (podnevi ali ponoči) do obdobja nekje 6-9 mesecev. Kasneje to lažje prenese in pusti to na njem manj negativnih posledic. Jih pa. Tudi psihosomatske.
Otrok naj bi "znal" spati celo noč najkasneje do okoli 3. leta, kasneje naj bi ga tega bilo potrebno umetno naučiti, da bi se mu privzgojilo spalne navade, če jih že prej ni osvojil. To pomeni, da je "normalno", da se otrok do 3. leta ponoči prebuja (  ).
Razlogov za prebujanje ponoči je malo morje. Od tega, kar sem napisala, da mogoče ne zna sam zaspati nazaj, do zunanjih dejavnikov (hrup v sobi, v okolici, svetloba, temperatura, vlaga v zraku, ležišče, soba...), notranjega neravnovesja (lakota, žeja, zebe, vroče, lulat, kakat, vetrovi, prebava, bolezen, bolečina...), čustvenih potreb (strah, osamljenost, pomanjkanje stika, nežnosti, ljubkovanja...) in še marsikaj (sanje, lastno premikanje, dnevni dogodki, dosti kasneje tudi navada...).
Vsak sam se odloči, če bo otroka že zgodaj pustil jokati. Se je pa dobro o tem nekoliko informirati, saj lahko nekateri ukrepi v določenem starostnem obdobju na določenih otrokih pustijo trajne posledice. Govorim o negativnih posledicah.
< Sporočilo je popravil massylou -- 23.6.2008 0:32:46 >
|
Natisni
mi smo že kronično neprespani
. 
