|
koala -> RE: Sončki januarčic 2008 - 3. del (3.7.2008 14:02:34)
|
klepetka, me kar strese ko kaj takeg preberem. Samo da se je dokaj dobro izšlo. Maruši pa [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image] da je ne bo preveč bolelo.
Aja, zdaj pa še en star dolg, sem ravno svojo porodno zgodbo pisala za Alex-ov albumček, pa jo še vam prilepim.
Torej, brez pomoči zdravnikov ni šlo in aprila 2007 sva se z dragim podala naproti novi dogodivščini, ki se ji reče IVF. Sma postopek je bil zame izredno naporen, saj sem imela vse stranske učinke, kijih hormonska terapija prinese seboj, ampak vse je bilo poplačano, ko sem 12.5 slišala tisti magični stavek "Gospa, zdaj ste pa noseči!" Takrat še le za določen čas, saj je bilo to po transferju. Dan D pa je bil 28.5, ko sem tresočih nog in prazno glavo stopila na gin.kliniko na odvzem krvi, 4 ure se mi še nikoli tako vlekle. Potep pa pesem v mojih ušesih:"Ja gospa, ste noseči, hormon pa je lepo visok". Tako se je zaželanaša pravljica. Predvideni datum poroda je bil 28.1.2008, ampak naše dete se je odločilo, da mu je pri mamici preveč lepo in si je vzel še nekaj časa. 31.1 so me zbudili popadke, nič zvijanja na nevem kake razmake, kar z 4-6 minutami se je začelo, ker je bilo ponoči sem še nekaj časa ležala in čakala ali se bo umirilo, ali pa bo treba počasi v porodnišnico inker je uro in pol ostalo stanje nespremenjeno, sem šla pod tuš, se oblekla in zbudial zlatega možeka, počasi sva se odpravila proti porodnišnici, kjer naju je sprejel babičar Bojan, meni pa so se odprlanebesa, saj sem o njem slišala same pohvale, sledil je sprejemni protokol im oje veliko razočaranje, saj kljub popadko, nisem bila nič odprta, ker pa so bili popadki pogosti so me sprejeli v porodno sobo, dregega pašeposlali domov, to je bilo okoli 3 zjutraj, ker pa se stanje do 10 ni spremenilo, so me po opravljeni amnioskopiji preselili na oddelek, kjer smo čakali na našega sončka do 2.2.
Popadki so kar vztrajali, jaz pa se nisem odpirala, do sobote 2.2, ko me je dr. spet pregledal in rekel da bomo šli rodit(na najino veliko presenečenje/možek je bil namreč na obisku/). To je bilo ob 12-ih, odprta pa sem bila 2cm, do 15-ih je bilo vsekot mora biti, pridno sem predihovala popadke in menjavala položaje ob podpori mojega zlatega moža. Malo pred 15-to pa se nisem počutila najbolje, zato sem legla v posteljo našemu sončku pa so utripi drastično padli, sama niti nisem dojemala kaj se dogaja, saj so se popadki vrstili eden za drugim, tako da nisem imela niti časa prav zadihat med njimi, ker pa se utripi niso in niso hoteli vrniti v normalno območje so se odločili za urgentni carski rez(na mojo veliko žalost, saj sem si izjemno želela roditi po naravni poti). Neizmerno sem hvaležna dežurni ekipi, še posebaj zato, ker je bila sobota popoldan, da so bili zelo hitro skupaj in pripravljeni na CR, šepreden sem bila pripravljena jaz. Tako je moje zlato dete luč sveta ugledalo 15.35 kot 208 dete v MB porodnišnici.
Še enkrat bi se rada zahvalila vsej ekipi v porodni sobi in seveda mojemu zlatemu možu, ki je ohranil mirno kri in mi mirno prigovarjal kaj se dogaja. Hvala ti zlati moj.
|
|
|
|