|
timika -> RE: Ljubezn? (16.6.2008 9:35:53)
|
Vse!! zato sem pa z njim poročena in imava zlatega sinka.
Če bi bila na istem kot pred petimi leti, ko sem še vztrajala v dolgoletni vezi in se potihem prepričevala, da pa v razmerju je tako, da moraš včasih zamižat na eno uč, da je rutina normalna zadeva, da je jasno, da se bom pač zaradi določenih zadev vedno sekirala, ker se ne bo spremenil....bi ti svetovala drugače. Pa mi ni bilo nič tako zelo hudega, edino toliko je bil drugačen od mene, da je motilo. Vedela pa sem, kljub mladosti, da se ljudje ne spreminjajo kar tako, še posebej če verjamejo, da ravnajo čisto OK.
Skratka, pri 24. sem imela dovolj deliti stanovanja z osebo, do katere sem čutila le še dobro prijateljstvo in navezanost in se po skoraj 9 letih odločila, da zaključim. Šok za vse - vedno sva se dobro razumela in nihče ni mogel verjet, marsikdo je rekel: "smo mislili, da bo poroka."...
Skratka, po sploh ne slabi vezi začnem malo spoznavat tale moški svet in ugotovim, da je ogromno zelo OK moških samih, ker leta enostavno zletijo mimo, še posebej če je kaj pametnega za počet, primerni partnerji pa tudi ne bingljajo z dreves[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Spoznala veliko simpatičnih osebkov, ampak meni do nobenega nič....
Malo em že razmišljala, da zdaj bom pa verjetno nekaj časa sama, nič mi ni manjkalo, odvisna od nikogar, fino.
Pa uleti ta moj dragi mož. Dejansko sem po prvem zmenku vedela, da midva bova pa skupaj pretlačila tole življenje, da je tak, kot sem vedno upala, da bo moj moški, pa si nisem nikoli mislila, da se da to dobit na enem mestu. Tiste/i, ki se vam je to zgodilo, veste, o čem govorim. Občutek, da nič več ne iščeš, da je to to.
Teče peto leto in zadeva je lepša, bogatejša kot na začetku. Ves čas sva igrala na odprte karte, iskrenost in spoznat se da v zelo kratkem času. Nisva rabila več par let, da ugotoviš, kako in kaj bi ti s tem človekom. Je pa res, da sva imela dobro poštimano v glavi in vsak svoje življenje v trenutku, ko sva se našla.
Tako da, jaz v svoji sreči morda malo težko razumem veze, kjer so malo skupaj in malo narazen, pa varanja, pa izdajanje zaupanja, pa laži, ...potem pa sprašujejo, ali bi še vztrajali, pa nanovo začenjajo, ipd..čez mesec, dva pa isto. Jaz mislim, da srce vedno ve, ali je ta človek pravi, samo včasih mu ne "pustimo do besede". Ogromno drugih, zunanjih dejavnikov prikrije kar že itak vemo. Imam srečo, da sem se v določenem momentu v življenju začela resnično poslušat, meni je to prineslo življenjsko ljubezen. Priporočam[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]!
Torej, če čutiš, da to ni to, da te gloda dvom, da vidiš partnerjevo lastnost, pa si govoriš, saj bo bolje - jaz mislim, da se tu pakira kufre in adijo! Namreč, tista mala črna misel se ponavadi potem v času izkaže kot nekaj zelo pomembnega, kar začne zelo motit in vredno je razmislit o njej. Pa seveda - pogovarjat se!! Moj bivši je prvi zvedel, kaj mislim o najini vezi in ni bilo presenečenje, ko sem lepega dne šla. Kar daješ, dobiš.
Napisala čisto preveč, torej suma sumarum - mislim, da še nisi srečal prave. Ne obupaj, uživaj življenje sam in prišla bo.
LP
|
|
|
|