Anonimen
|
Otrok zaradi tega, ker bi od korita do štedilnika na otoku voda curljala od posode, ni čisto nič manj praktičen, kot če je kuhinja postavljena v dve ravni liniji ob stenah in je na eni strani štedilnik, na drugi pa korito. Isto sranje . Pri otoku je potrebno paziti na nekaj stvari: - biti mora dovolj velik, da sploh pride do izraza, ob istem času pa mora biti ob straneh dovolj prostora za prehod - torej je fajn, če je kuhinja velika. - če je na otroku mišljen štedilnik, potem mora biti otok ali dovolj globok (torej ne klasičnih 60 cm globine, ampak čim več, npr. 100-120 cm), pa ne zaradi špricanja, tmeveč zaradi otrok - da jim je s treh strani preprečen dostop do vročih ponev in grelnih plošč. Druga varianta je, da je globina otoka klasična, torej 60 cm in se nadaljuje v šank. S tem se pravtako prepreči nevarnost otroškega dotikanja (oz.je ta nevarnost zmanjšana, bo bolje rečeno) in zmanjša se špricanje. - v primeru, da bo na otoku kuhalna površina, je treba predvideti nad njo seveda napo, ali z iztokom zraka ali z močnim filtom za maščobo. - če bo na otoku korito, potem je malo več dela pri pripravi potrebnih inštalacij, sploh če bo zraven še pomivalni stroj, če bo ta ob steni, potem se dela dvojne vodovodne inštalacije . Pa na elektriko ne pozabiti . - če je na otroku predvideno tako korito kot kuhališče, potem mora biti otok ogromen, torej tudi sama kuhinja. - v vsakem primeru je fajn načrtovat tako, da je trikotnik hladilnik - korito - kuhališče čim manjši. - v vsakem primeru je fajn, če med posameznimi linijami elementov ni prevelika razdalja (90-120cm), da ne delamo kilometrov, če kuhinjo veliko uporabljamo. V vsakem primeru pa si mora vsak narediti kuhinjo tako, da izpolnjuje njegove potrebe. Če veliko kuha, potem mora biti zelo praktična, če si skuha smao eno kavo na dan, potem je komot lahko majhna, če mu je važen izgled, si bo naročil Pogenpohl ali Allmilmo...
|