|
Gina -> RE: Ali sem čudna in sebična? (14.6.2008 19:59:19)
|
Ja, ljudje smo res različni. Meni od vaju dveh takole na daljavo pač veliko boljše vibrira tvoja tašča. Saj niti ena stvar, ki si jo o njej napisala ni negativna. Leta v bistvu tako hitro bežijo, preden boš rekla keks boš stara. 40 let mine kot bi avion peljal. Zdaj se ti ne zdi, samo tako je. In človek se v duši pravzaprav nič ne stra. Ti boš ti, tudi čez 40 let. Zelo podobno boš razmišljala, z rahlimi odtenki sicer, smao ti boš še zmeraj ti. Leta niso ravno nekaj negativnega ali merodajnega. Meni bi šla na jetra snaha, ki bi bila zelo overprotective, v bistvu ne glih na jetra, samo je pa zihr ne bi razumela v tej njeni posesivnosti, ne puščanju otroku svobode, ne dovoljenju, da ga ljubijo tudi drugi zelo močno, pa v neekoozaveščenosti tudi zih ne, pa v nedružabnosti tudi zihr ne, pa v odtegovanju vnukov tudi ne, pa v pretirani demokratičnosti tudi ne...Sama sem uživala, ko je moja mami prišla k meni, pa je bila mnogo več pri nas, kot dva dni na teden, tudi če je prišla klepetat tašča, mi ni šlo na živce, še zdaj mi ne gre, ker sem pač zelo družaben človek, po eni plati. PO drugi mi je glih tako fajn, če sem čist sama. Samo ne motijo me ljudje okrog mene. Se pa ne sekiram, če medtem, ko so pri meni vse sorte naredim, pa če medtem dam otroka tistemu človeku za čuvat, jaz pa likam, ali kuham, ali kaj vem kaj vse delam. Vsaj tako je bilo včasih, dokler sem to možnost imela. A ne bi ti tudi kaj počela vmes, ona ti najbrž želi biti "kolegica". Samo najbrž ji je hudo, da jo kar tako ne preneseš. Najbrž ji je hudo, da tako zanjo "čudno" življenjsko razmišljaš, kot je tebi hudo, da za tvoje pojme ona "čudno" razmišlja. Samo ti to rešuješ s tem, da je najraje ne vidiš, pa da si svojiš njenega sina in vnuka zase, ona pa tega ne bi reševala tako, bi najbrž rada imela stike z njima..
Po moje bi tvoja tašča pač rada bila med ljudmi in bi rada preživela kvaliteten čas z vnuki. Meni se zdi zelo krivično odtegovat babicam in dedkom otroke. Samo če ti tolk zelo ni biti v njeni družbi, ti pač ni. To je težko pomagat si, vem. Kaj pa če bi se zmenili, da pride malo kasneje, pa da nima ravno urnika, da ne pride ravno vsak teden, ap ko je mož že doma? A veš, ne smeš tega jemat kot trpljenje, ker tisto je potem boljše, če moža samega z otrokom k njej pošlješ vsak teden enkrat. Joj, hudo mi je, ko take reči slišim. Zakaj pa je ne poskusiš razumeti, pa najti nekaj, kar bi vama bilo obema všeč, pa kar vama je skupna točka? Meni se zdi, da jo apriori ne maraš. Pa tako se mi zdiš zaslepljena. Upam da ne bo tvoj otrok tega s tabo naredil, namreč da si ne bo našel človeka, življenjskega sopotnika, ki je čisto drugačen od tebe, ki te apriori ne bo maral in ti odtegnil tvoje najdražje ljudi, ki so tebi iz trebuha prišli. Kaj pa vem. Težka situacija.
|
|
|
|