|
Gina -> RE: Kaj delam narobe?? (13.6.2008 17:27:56)
|
Nič ne delaš narobe. otrok pač odrašča, postaja vse bolj samostojen. Zaupa dovolj domu, da mu je fajn še kje drugje poiskat fajn reči - za zraven. A veš, dom je vedno in bo vedno na prvem mestu, še celo če reči niso ok, je tako narejeno, da bo otroku dom pomenil ogromno. Kaj šele, če je vse ok, takrat pa je dom nekaj res ne le lepega, ampak najboljšega. To, da otrok gre rad okoli, pa da uživa tudi v družbi drugih ljudi, je samo znak samostojnosti in odraščanja in nima čisto nobene veze s tem, koliko te ima rad. Nekateri ljudje ste bolj posestniške narave. Moj razmišlja čist enako kot ti in ga odraščanje otroka na nek način včasih "prizadane", bi raje, da bi bil otrok majhen in odvisen in bil navezan bolj kot ne samo na familijo. Jaz sem pa drugačne sorte, ap mi je ful fajn, da otrok postaja človeček in da lahko ljubezen dobi še kje drugje, ne le doma. A ni nekaj najlepšega, če otrok dobiva velike doze ljubezni od povsod, ne le od tebe? A ni nekaj najlepšega in najboljšega, kar mu moreš kot mama nuditi, da mu dovoliš iz vsega srca, da je ljubjen od veliko ljudi? Vem, moj bi na nek način po svoje raje videl, da bi imel otrok samo nas, domače fuuuul, rad. V resnici je malo ljubosumen na druge ljudi. Pa morda si ti podobna. Ampak to je v bistvu, če dobro pomisliš en sam ego ali pa komplekski. Nič ni hudega, če tako čutiš, nič za krivo se počutit, ker najbrž si itak ne moreš pomagat, kot si moj ne more. Je pa morda lažje sprejet odraščanje otroka, če si ga razumsko razložiš. Kaj pa vem, morda se pa motim.
|
|
|
|