|
nina -> Obupana in razočarana (10.6.2008 13:01:13)
|
Ker enostavno ne vidim več rešitve iz položaja v katerem sem se znašla, vas prosim, da mi svetujete z vašimi predlogi in naveti, kako naprej. S partnerjem sem v zakonu cca. 4 leta, vendar ima on iz prejšnjega zakona hči, katero sem na začetku prav lepo sprejela in tudi ona mene. Bili sva kot najboljši prijateljicio, si vse povedali, se skupaj igrali in takrat me je imela za "nadomestno" mamo. In da otrok ne bi bil razdvojen, oziroma samo na eni strani staršev, sta se pred dobrimi 2 leti odločila za skupno skrbništvo, kar pomeni, da je punca en teden pri mami, drug teden pa pri očetu oziroma z nami in v tem tiči problem. Že dalj časa opažam, da punca laže, se obnaša neprimerno, je nesramna in skratka, prava upornica, za kar krivim tudi zgodnjo puberteto (10-11 let). In ker sem hotela svojemu možu, njenemu očetu dokazati, da imam prav, da vem kaj se dogaja, on pa si pred vsem zatiska oči, in ne verjame, kaj počne njegova hči, mi je to po letu muk in trpljenja, končno uspelo. Prepričala sem ga, da se je potrebno o tem pogovoriti z njejo mamo, z mano in seveda očetom punce. In šok, skoraj ni mogel verjeti ušesom, dobil je solzne oči, postal je nemiren ker si niti v sanjah ni predstavljal, česa vsega je njegova hči, njegova lubica, princeska zmožna. Jaz pa sem bila celo leto že tako daleč, da sem na kocko hotela postaviti najin zakon, ohladila sem se do moža, zaenkrat do njega ne gojim nobenih čustev in skratka, sem v dilemi kako naprej. Odločili smo se, da je edina varianta, da punco pošljemo k psihologu, ker sami ne vidimo izhoda. Kajti z njenim obnašanjem, s psovkami in lažmi je prišla tako daleč, da samo čakam, da se bo na vratih pojavila socialna in otroka vzela. Sem pa prepričana, da sta za ves šmoren kriva njena straša, ker se ne znata o ničemer pogovoriti. Ampak problem sem jaz, ker sem ponavadi skoraj vedno sama z njo, s tem, da imamo tudi malega škrata, pa je reakcija še zato bolj hujša. Želim, da je ne bi videla nikoli več, da bi jo lahko pozabila, vendar možu tega ne morem narediti, ne vem kako se naj obnašam do nje, kako se naj z njo pogovarjam, če pa nič ne pomaga. ne na lep način ne z povzdignjenim glasom. Od vseh staršev v šoli se slišijo same pripombe, klicala je tudi na telefon pomoč otrokom v stiski in si zmišljevala stvari, da jo tepemo s pasom, da potem ne more sedet, da se starša ločujeta, da je ne maramo... , širi laži o svojem dedku in babici, si na vsakem koraku želi pridobiti pozornost in potem vse skrega med sabo, en teden igra takšno vlogo, drug teden zopet drugačno in je zame"prekleto dobra igralka" in še in še.... torej zares sem se znašla v začaranem krogu. In iz njega ne vidim izhoda, zato prosim, svetujte mi, kako naprej....... hvala.
|
|
|
|