|
Luni -> Danes... (21.2.2005 13:50:24)
|
Saj to je res malo čudno, kar bom zdaj napisala, ampak ko ravno o tem govorite: kar nekaj časa sva se trudila za drugega otročka. In ni in ni ratalo. Pa me je ginekologinja spraševala po razmerah doma in ji povem, da res nisem v zavidljivem položaju (umiral mi je oče). No in ona mi pravi, da ko bodo psihične pregrade mimo, bo pa otrok tukaj. 14.7. mi je umrl oče, 19.7. sem zanosila, drugo leto na velikonočni petek, 13.4 sem rodila. Na pogrebu, v cerkvi, je snop sončnih žarkov posvetil na mojo družinico, kot da mi nekaj sporoča. Boste rekle, da se mi blede, ampak tako je bilo. In res, kot da bi se reinkarniral v mojega Matica (se vedno smejim, ko mu božam lase, ker ima ravno takega ježka, kot njegov pokojni ata). Moja izkušnja, zelo grenka in zelo sladka.
:muca:
|
|
|
|