nejcko -> Doživljanje prvega in drugega otroka (19.2.2005 0:55:21)
|
Jaz sem z otroki kar dolgo odlašala... in ko se nama je rodil prvi, zaželen in načrtovan, se nama je življenje obrnilo na glavo. Niti najmanj ni bilo to, kar sem slišala od prijateljic (dojenčki, ki pol leta samo spijo, lepo dišijo in oh in sploh). Kot zombi sem hodila naokoli in si prisegala, da nikoli več... Resnično skoraj pol leta nisem niti najmanj uživala v materinstvu. Zdaj imamo pa še eno princesko, za katero rada rečem, da je nagrada za pogum, da smo se kljub tako "slabi" izkušnji s prvim, odločili še za enega otroka. In v materinstvu sem začela prav uživati - ne samo v materinstvu male pupe, ampak tudi v materinstvu našega razbojnika, ki nas vsak dan preseneča s svojimi norimi idejami. Kar pa se kompliciranja tiče... ker že po naravi nisem ravno "picajzelj", nisem ne pri prvem, ne zdaj pri drugi nič komplicirala. Edino zaradi slabih izkušenj s krči pri prvem, sem res previdno in precej kasneje začela z uvajanjem goste prehrane pri tamali. Imeti brata ali sestro je zame poseben dar in menim, da se nihče izmed prvorojencev niti ne spominja, kako je živel prej kot edinec. Nikoli ne bo na vprašanje, če je edinec, odgovoril: "O ja, nekoč sem bil in mi je bilo zelo fino, zdaj pa imam brata/sestro." Enostavno bo izjavil, da edinec definitivno ni. Mogoče mi gredo že zaradi pozne ure Tjazyjeve besede po glavi: svet je narejen preprosto.
|
|
|
|