ronja
|
Hehe, jaz sem pri 8ih letih hodila po bratca v vrtec in potem sva skup počakala doma na starše, vmes sem še pol kosila naredila. Hodila sem ga iskat jaz, ker ga je moja takrat 15 letna sestra stalno pozabljala it iskat in so potem vzgojiteljice ob 17h klicale mamo, če misli kdo prit po otroka - ona pa čisto paf, da je še tam... Bila sem vedno sama doma, tudi mlajša, če sem bila recimo bolana, ker pač nista mogla dobit vedno bolniške, jaz sem bila pa v 1. razredu precej bolana... Mela sem se super, če odmislim bolezen, naučila sem se kvačkat in par knjig na pamet. IZ postelje itak nisem mogla, tak da ni bilo za skrbet, da bi kaj zakurila .Vedno sem se znala sama zamotit in nikoli mi ni bilo dolgčas - še vedno mi ni... Pa nismo meli ne tvja ne računalnika!!! Pri eni babici mi je bilo obupno brezveze, nikoli si nisva bili blizu in vedno sem odštevala dneve - na srečo nisem bila tako zelo veliko tam. Druga babi je bila super, ampak je žal umrla še predno sem šla v 1. razred... Mogoče bi konec 3. razreda vendarle lahko vsaj poizkusila fanta pustit kako uro samega - pa da vidiš, kako se bo obneslo - če bo ok, raztegneš na 2 uri, pa na 3 itd... Ne poznam pa tvojega sina, če je res tako zahteven, kot praviš, pa je razumljivo, da se ga stari starši malo bojijo... Moraš tudi njih razumet. Oni so starejši in res nimajo toliko energije več... Meni je recimo mami rekla, da si strašno želi pazit najino in sicer privih 14 dni julija. Ji povem, da sem do 2. še na dopustu, potem pa z veseljem... Vse ok, potem mi pa ona reče, da ne more ravno takrat. Rečem, ok, pa drugič. Potem jo končno pripravim do tega, da se zjasni, kdaj bi torej sploh lahko in izkaže se, da bojo to 3 dnevi... Tak da - je fino, če ti povejo naravnost! Jaz bi imela to veliko rajši, sploh ker je nisem nič prosila, sama je hotela in se javljala že pol leta prej..., seveda sem bila vesela, ker se vrtec začne šele septembra in imamo dejansko eno luknjo zdaj tu, ampak prazne obljube mi naredijo večjo štalo, kot če ne bi nič računala - za tiste 3 dni mi je čisto vseeno, če mam zato zdaj problem za 11 dni... Jezi me zato, ker ni mogla takoj direkt povedat, "čuj, jaz lahko samo 3 dni, ostalo se pa sama znajdi!" Saj bi se, sem se tudi zdaj, samo sem jezna, ker potem nasrkajo ljudje, ki ti pa res pomagajo... Ker v službo pa morava... Nočem preveč obremenjevat tašče, čeprav jo vedno rada vzame - ampak jaz sem s tamalo vsak dan in vem, kako zna bit naporna , ona je pa še ni imela par dni zapored... pa je pridna, nič motena, samo je pa živa in moraš met oči povsod, pa vse izven njenega dosega - in to zna bit utrudljivo - sploh če nisi navajen... In vem, da je to malo veliko za stare starše. Zato sem hotela, da se malo razporedi in zato sem potem v končni fazi prosila svojega očeta in bratca, da bosta vskočila. Tak da vzemi to kot fer play. Pa saj 1 teden je kar ok, vsaka babi 1 teden, pa ti otane 14 dni, to boste pa ja nekak sfurali - recimo če se lahko zmenita v službah, da en kasneje hodi, drugi pa prej in prej pride domov, pa je mali samo malo sam... Ali pa če vam denar ni ovira, je milijon dejavnosti, samo za naš proračun verjetno ne bojo prišle v poštev (no, saj za tako male jih itak ni)... Pa kaka prijateljica, sploh če je še študentka in ji zato ne gre dopust...
|