|
Naja30 -> Mala pikica (27.5.2008 0:08:41)
|
Tako, odločila sem se, da napišem svojo izkušnjo z Lj porodnišnico. V bistvu sem na Upamo skupaj naletela na eno temo glede rojstnih listov mrtvorojenih otrok, ampak nisem hotla tam popat tega posta, ker tam je upanje, ne žalovanje [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Malo sem se razpisala in odleglo mi je. V srcu mi je malo lažje.
Okoli 20.marca se je v 32t čez noč vse spremnilo. Umrla je v meni. In tako sem tudi jaz bila še isti dan sprejeta v Lj porodnišnico. Moram povedat, da sem bila zelo presenečena, ko sem brala to temo in kakšne odnose so imele sestre so mamic, ki so jim umrli otroci. Predvsem pa to, da so bile na istem oddelku kot mamice. Moja izkušnja je čisto drugačna. Takoj so me poslali na E oddelek, kjer so nosečnice, ki čakajo na porod. Naletela sem na zelo dobre sestre, ki so mi dale svojo sobo, v kateri sem bila ves čas sama. Tudi po porodu sem se vrnila v to sobo. Mož bi lahko bil pri meni od jutra od večera, če bi želel. Ker so bili ravno velikonočni prazniki, je bila cel vikend čez dan dežurna ena sestra, ki je bila ves čas zelo pozorna do mene, prijazna in predvsem
človeška. V bistvu nisem naletela na nikogar, ki ne bil bil sočuten in človeški. Zato tako težko verjamem, kar berem tukaj!
Tam sem bila 4 dni. Porod so mi sprožali s tabletkami. Edino to mi res ni bilo jasno, zakaj tako dolgo traja. Ok, od ene do druge tablete mora preteči 6 ur, ampak prvi dan mi je sploh niso dali, potem drugi dan 2, ponoči spet nič in tretji dan po 4. sem šla v porodno. Tudi v porodni kapo dol vsemu osebju. Babice in porodničarka, vse so bile polne sočutja. Je pa to bila najbolj grozna noč v mojem življenju. Že sam prihod v porodno, jokala sem kot dež. Imela sem babico, ki je hkrati vodila 2 poroda in kasneje je povedala možu, da je to nekaj najhujšega - v eni porodni veliko veselje ob porodu otroka, ki kmalu po prihodu na svet zajoka, v drugi sobi pa ena sama velika žalost... ker je otrok mrtev. Verjamem, da tudi njim ni lahko, zato kapo dol pred njimi!
Mož je bil vseskozi zraven in med mojimi najhujšimi popadki se je pogovarjal z babico, meni pa je tako pasalo poslušat dva glasova... Porod sam je bil hiter, od prihoda v porodno do iztisa 2 uri. Potem pa tisto najhujše. Že prvi dan sem se odločila, da otroka ne želim videti. Nisem hotela spomina na mrtvega otroka, ki nikoli ne bo zajokal... Videla sem samo rjavo gmoto, ki so jo takoj odnesli... Povedali so mi, da je punčka in koliko je velika in koliko tehta. Babice so prihajale h meni, me držale za roko, me sočutno gledale in govorile, da saj še bom imela otroka. Vsem sem povedala, da to vem in da imam doma že eno punčko, ki je moj največji zaklad.
Po porodu se je zapletlo, ker so mi ročno vzeli posteljico ven in bila sem v zelo slabem stanju. Sama se niti ne zavedam, mož pa je bil ves lesen od strahu. Zaradi tega sem morala biti v porodni celo noč. Da se me kontrolirali. Ta noč bo ostala v mojem spominu do konca življenja. Poslušala sem rojevanje, jok novorojenčkov... Zelo boleče. Spati nisem mogla, ker je bilo preglasno in kar naprej je nekdo hodil v sobo in ropotal. V enem momentu, ko sem lebdela med spanjem in budnostjo in poslušala jok, sem misla, da se mi že meša. Da se izgubljam... Saj ne znam opisat.
Po 12-urah sem končno prišla nazaj v svojo sobo. In zaspala. Moja zlata sestra me je ves čas kontrolirala, mi pomagala pri vstajanju in tuširanju... Žal mi je, da mi je zvečer ušla (ker sem spala), da se ji še zahvalit nisem mogla. Ampak saj ve. Besede niti niso potrebne.
Naslednji dan sem šla domov. Edina stvar, ki mi je pokvarila čisto 10-ko porodnišnice je dejstvo, da sem ob porodu podpisala, da ne želim iti na pogreb,niti ne želim vedeti kdaj in kje bo pokop. Dovolj mi je, da vem, da pepel raztresejo po Parku zvončkov. En dan po prihodu iz P pa me je že zgodaj zjutraj klical gospod s pokopališča Žale in mi povedal, da stroške pogreba nosim sama in rekel s točno temi besedami, ki mi še zdaj zvenijo v ušesih:"Tukaj ste obkrožili, da ne želite vedeti, kdaj bo raztros pepela, pa vam vseeno povem, da bo v petek ob 13h" Res prijazen gospod!
No, pa sem se razpisala in napisala svojo porodno zgodbo, ki ni vesela. Hotela sem povedat, da glede na situacijo, v kateri sem bila, sem očitno imela srečo, da so se tako lepo obnašali do mene. Imela sem svojo sobo, svoj mir, svojo žalost... V okolju, kjer vse vre od sreče in veselja. Pogledaš skozi okno in vidiš v prvem nadrtopju male borce, v inkubatorju priklopljene na raznorazne naprave. V drugem in tretjem mamice, ki dojijo. Jaz pa sem bila tako sama, kot še nikoli v življenju. Ena sama praznina sredi tega vrveža.
In ja, tudi jaz sem dobila po pošti rojstni list. Podatki so pravi. Samo tista beseda "mrtvorojen otrok" mi povzroča veliko bolečino.
|
|
|
|