|
metuLJchy -> ljudje ki jamrajo (14.5.2008 12:23:56)
|
Brrr...me je danes razjezil dogodek, povezan z jamranjem ljudi. Oz. v dveh mesecih je to že drugič. Če bi šlo samo za jamrenje naj bo, ampak...
V soseki živi punca, ki dela kot čistilka, plačo ima res bolj mizerno. In z možekom vedno jamrata ko se oglasimo pri njiju. Pa sem tej deklici že kak mesec nazaj ponudila, da naj pride k meni, da jo vsaj osnov računalnika naučim, pa da bova preko zaposlitvenih portalov oglase gledale in pošiljale prošnje. 2x je prišla, smo naredile mušter prošnje, in pošiljale. Potem pa se ji ni več dalo, oz. t.i. ni imela časa. Pa je potrebovala le malček dobre volje in urico časa na teden. Ok, to je padlo v vodo, čeprav zame je edina rešitev da se rešiš iz začaranega kroga slabih služb s tem, da se kaj novega naučiš in intenzivno delaš na iskanju. Z neba ne prileti nič. No, pa se mi je še smilila, in sem jo vprašala če bi želela za kak dodaten evro pri moji taščici cca. 3 ure na 2 tedna čistit. Termin izbere sama, ker je taščica itak doma. Pa reče, super! Vmes jo še 2x vprašam če ji je to ok, in obakrat super. Taščica je prej imela eno drugo gospo in sem jo shecala da je ta deklica pridna, delavna, ....skratka da se bo obnesla. K sreči taščica še ni tej gospe odpovedala, namreč zmenili smo se da ta deklica začne delat v aprilu, par dni prej mi je poslala sms, oprosti sem se premislila, ne bi čistila, nimam časa. Sem bila že takrat tako jezna.
No, danes pa se mi je zgodilo spet. Z drugo osebo. Prijateljica ki je noseča, brez službe, živi v tujini (Italija). Rabim za eno kolesarsko dirko cca. 5 strani prevodov, in ker tam nima službe, njen dragi dela, ker jezik vsakodnevno govori sem jo vprašala če bi mi proti plačilu seveda to lahko prevedla. To je bilo že pred 1. majem. Sama sicer italijanščino znam in razumem, samo zadnja leta ne živim več ob meji, in imam občutek da ne znam več tako dobro, da bi prevajala (5 let praktično je nič ne uporabljam). Pa pošljem že tekste in vse....po 2 tednih ni bilo še nič, pa jo zaprosim če mi pove ali mi bo to lahko prevedla ali ne, drugače da dobim nekoga drugega. Po 1 tednu ko nisem dobila odgovora (vmes pa kakšen forwardiran mail s štosi) me je razjezilo in sem danes dobila drugo punco, ki mi bo do petka prevedla. Prijateljici sem imela namen dat vsaj toliko kot mi je ona računala.
In zdaj se mi postavlja vprašanje. Zakaj toliko ljudi jamra, naredi pa ne nobenega koraka da bi bilo kaj drugače? Ali jamrajo zato, da imajo občutek, da je situacija res taka da se ne da nič naredit? Ali pa sploh nočejo nič spremenit - saj ko jim ponudiš rešitev, ne besed, pa jih nikjer več ni?
Malo sem vam zafilozofirala ma sem mogla to iz sebe vreči ven
|
|
|
|