|
massylou -> RE: kako pozabiti PRAVO ljubezen (12.5.2008 22:04:51)
|
Imam prijateljico, dobro prijateljico, s katero sva dali že kar nekaj skozi. Tako skupaj, kot vsaka sama zase. In vsake toliko naju piči, da obujave spomine. Tiste dobre, stare čase, ko... In vse tiste male dogodke... In vse tiste bivše...
Še posebej kako dotično osebo... Skupaj se spominjave, in veš, tako zelo paše. Zato pa so spomini in sanjarjenje. Da vsake toliko lahko ubežimo pred vsakdanjim tempom, pred vsemi stresi. Lepi spomini so kot balzam za naše preutrujene oči in duše. Izpolnjujejo nas, nam včasih dovolijo pobegniti, nas krepijo, delajo bolj izkušene.
Po moje ni nič narobe s teboj. Te je pač šokiralo dejstvo, da sta kljub temu, da sta tako zelo sorodni duši, šla vsak po svoji poti. Tudi sama sem enkrat našla eno od takih duš. Nič konkretnega ni bilo, pa vendar prelepo, da bi bilo res in da bi trajalo. Ostalo nama je toliko nedorečenega. In kako zelo je bolelo takrat, ko je prišla ovira, slovo. Kljub bolečini je ta oseba eden najlepših spominov, kar jih imam in ena "najslajših napak", kar sem jih kdaj storila.
Dostikrat se spomnim nanj, če sem recimo sama na balkonu, razmišljam, kaj je bilo in kaj bi bilo, če... potem pa za mano na balkon pride moj ljubi možek, me poljubi na čelo, si prižge enega in vpraša, kaj razmišljam. Rečem mu, da nič takega in da samo obujam spomine. In ne lažem, ker res ni bil nič takega.
In sem tako zelo srečna, da ga imam. Enega kot lep spomin, enega pa tukaj, sedaj, čisto pravega, ki je samo moj, ki je oče mojega otroka, poleg katerega se zjutraj zbudim, ki pohvali moje kosilo, ki me ljubi kljub mojim napakam, ki... ga ne zamenjam za nič na svetu.
Nič ni narobe, če nekdo, ki ti je tako blizu, ostane v tebi kot lep spomin, del tebe. Saj je konec koncev vse, kar se nam zgodi, del nas. Ko bo to v tebi nekoliko dozorelo, boš nanj gledala kot na posebno osebo v tvojem življenju, ki je nate napravila velik vtis in ti je ljuba. Nič ni narobe niti, če mu še naprej voščiš za praznike.
Nikar pa ne zapravi sreče, ki ti jo je življenje namenilo v obliki ljubečega partnerja in otrok. Platonska ljubezen, ki jo sedaj doživljaš, zna biti kar intenzivna in globoka. A ni prava. Pravi je tisti, za katerega si se odločila v obliki mesa in krvi, še posebej, ker vidiš, da je dober s teboj. Pravi je, čeprav morda trenutno v to celo dvomiš zaradi nedavnega dogodka. Onega drugega ti usoda ni namenila iz pravih razlogov. Kakšnih? Bog vedi. Morda bo čas pokazal svoje in boš nekoč še vesela, da nisi obtičala z njim.
Zapri se nekam in si dovoli, da se pošteno razjočeš. To marsikomu pomaga.
Potem pa pogumno naprej življenju naproti, z roko v roki z nekom, ki se je odločil, da svoje življenje posveti tebi in vajini družini, ki se je odločil, da te bo ljubil in spoštoval, dokler...
Čez čas se boš temu samo nasmehnila. In vsaka izkušnja kdaj pride prav.
PS: in prave ljubezni ne pozabiš. Živiš jo, tukaj sedaj. Zato pa se imenuje prava, ne platonska, ne nekdanja, ne najstniška,... ampak prava. Tej pa je ime "tvoj ljubeči in zvesti partner".
|
|
|
|