bumerang
|
**** nekoč sva na nekem drugem mestu prav fajn poklepetali. Še dneve potem, ko si napisala, da si pisala več kot eno uro, potem ti je pa vse pobrisalo, sem čekirala post, če boš še kaj napisala.
Pa bom nadaljevala tukaj.
Jaz sem tudi svojega otroka krstila. Sama sem samo krščena, nimam drugih zakramentov, v cerkev ne hodim nikoli in nisem nikoli hodila v otroštvu, parkrat sem si s kakim duhovnikom malo skočila v lase zaradi tega, kar je govoril kje kjer sem se glede razmere znašla, srečala pa sem tudi take, ki so bili ljudje in pol. Tako kot vsi ostali ljudje na tej zemlji.
Poročena sem, cerkveno ne. Sem pa na dan poroke po civilni poroki v cerkvi uredila blagoslov prstanov, kjer je župnik, Človek, sam predlagal, da je to možno. Ker se cerkveno nisem hotela poročiti, ker bi morala opraviti nek tečaj. Jaz si tečaje, ki jih želim obiskovati, sama izbiram. In tale ni bil med njimi. Človek, ki predstavlja Cerkev, mi je sam ponudil alternativo, ki je meni polepšala poročni dan in mi ga naredila še posebej pomembnega. Kot obred. Obred, ki ima zame pomen. Moj pomen.
Tako jemljem tudi krst. Pomemben dan. Dan, ko otroku pripravimo neko dobrodošlico med nami, blagoslov. In kot takega smo ga tudi organizirali. Ne samo v cerkvi ampak na prostem v naravi, na krstnem kamnu, ki je še iz obdobja zgodnjega krščanstva. Če ni bil celo poganski, prenešen v krščanstvo.
Če bi me kdo vprašal, katere vere sem, moj odgovor ne bi bil, da sem kristjanka. Ker sem in nisem. Sem tudi malo budistka pa malo hinduistka, zagotovo pa nisem nisi kapljice muslimanka. Ker musliman si lahko 100% ali pa sploh nisi. Kot jaz islam kljub najinim dolgim pogovorom še vedno vidim, je to vera prisile in nasilnih načel, ki se jih moraš držati kot pijanec plota (heheh, pijanec  ... me je spomnilo na neko drugo debato) in to zame in za moj razum, ki deluje avtonomno, bog mi odpusti, ni.
Jaz si v življenju in v veri vzamem to, kar meni trenutno ustreza in kar meni trenutno koristi (s tem, da ne škodim drugim), ostalo pa prepustim drugim osebam ali drugim trenutkom. In to je zame vera. Vera, ki ti daje, in ne vera, ki ti jemlje. In hvala bogu, da živim v takem kulturnem okolju, kjer si lahko izberem, kaj bom počela in kaj ne, ker bi sicer kje drugje bila na smrt kamenjana. Ker včasih v življenju kaj počnem ali česa ne počnem iz principov. Da dokažem, da sem nečesa zmožna. In če česa v življenju, od kar vem zase, nisem prenašala, je to prisila in obveza.
In tako jemljem tudi krst. Jemljem to, kar meni ustreza. In pomeni mi to, kar pomeni meni. Krščanstvo to dopušča. Zate je to hinavščina, zame možnost osebne izbire in možnost uporabe lastnega (raz)uma.
Konec koncev nisem niti prepričana, če ni moje razmišljanje in pogled na krst tako drugačno od izvornega krščanstva. Ve se, od kod je krščanstvo črpalo navdihe za svoje zakramente in kje so korenine teh zakramentov.
Ve se, kaj je bilo vključeno v Biblijo, in ne pozna se še vsega tega, kar je bilo izključeno. Ve se, kaj se je dogajalo ob prevodih, in ve se, kakšna je zgodovina Cerkve.
Kdo ve, če ni moj pogled na krst bolj Bogu všečen od tistega uradnega.
_____________________________
Ustavi se in prišel boš!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ampak tudi poroka ni garancija, aneda - se jih preveč loči, še več pa vara. Od ločitve pa v Svetem pismu piše: Mož lahko odslovi svojo ženo, če se jo 'naveliča'. 
Nič pa ne piše, kaj je, če se žena naveliča moža. 
