Anonimen
|
Boj se živega ne mrtvega.
Edino žalostno je ko moraš odnest iz oddelka majhnega  , zavitega v rjuho. Ta je pa res kruta, sploh prvič, drugič, tretjič ....kasneje že nekako gre. Je pa razlika seveda s starostniki. Tam gre lažje, saj nekako imaš v mislih in glavi, da je pač starost tista, ki je prinesla kar je prinesla.
Povem primer z leti že zverziranega pogrebca iz našega konca:
S sodelavko pripravive pokojnika za nastanitev v mrtvašnico, kjer počakajo mrtvi, da jih odpelje pogrebec na Žale na sežig ali na obdukcijo. Protokol kot protokol: vse sveže obleke-črne, umit, počesan, čista plenica, na prstek ime in priimek...ga preloživa na mrtvaško mizo-posteljo s težavo, ker je bil pokojni pač težak. V tistem trenutku pride pogrebec, pa sva se ponudili, če mu pomagava, ker sva videli, da je pač sam. Pa je rekel da nipotrebno. OK sva si mislile, kakor hočeš, boš že videl. No, pa gledava njegov protokol, ko je pripeljal trugo na svoji mizi, ki je pač podobno kot v rešilcu- na kolesih valda. In zapelje zraven, prime robove rjuhe in na hitro potegne, tako, da je mrliča dobesedno zakotalil noter v trugo. Fak ne, pokojnik obrnjen na trebuh v trugi, midve se pa trudile in mučile,dobesedno. Kaj več ne bom komentirala,ker se mi je pogrebec resnično zameril do amena. Ponavadi je imel pomočnika sabo, pomoč je bila ponujena....ko vsaj nebi tega naredil pred najinimi očmi.
|
Natisni
. 
