|
Anonimen -> RE: Moja porodna zgodba (12.5.2008 19:50:11)
|
O, madona, Angelina, sem brez besed. Zelo pogumno od tebe, da si javno objavila svojo zgodbo in veliko poguma ti želim tudi vnaprej. Potrebovala ga boš. Imaš mojo podporo.
Spoštovana gospa dipl. babica:
A veste, vedno, povsod sem zagovarjala zdravnike in zdravstveno osebje, vedno v vseh situacijah, tudi zato, ker imam v družini medicince in ker poznam kar nekaj dobrih zdravnikov. In mi je povsem jasno in razumljivo, da se tudi zdravniki motijo, saj so vendarle ljudje, razlika med mano in zdravnikom je le v temu, da bo zaradi njegove napake nekdo trajno zdravstveno oškodovan ali pa bo celo umrl. Ampak OK, temu se ne da ogniti, to se dogaja, se je in se bo. Vendar pa je ravno tu razlika med dobrim in slabim zdravnikom. Dober bo naredil napako, ker je pač človek, enkrat jo bo naredil, pa če se še tako trudi, da jo ne bi, da bi vedno ravnal prav, enkrat bo nekaj šlo narobe, ravno zaradi tega, kar ste napisala - ker se nekaterih stvari ne da predvidet. Ampak dober zdravnik bo to napako naredil točno enkrat. Iz tega se bo ogromno naučil in svojo težko izušnjo uporabil zato, da bo drugim pomagal tam, kjer enemu ni mogel.
Slab zdravnik pa bo žal to napako ponavljal znova in znova. Ali pa bo delal druge napake, znova in znova. Paciente bo obravnaval kot stvar, ne kot osebo. In tu je pa problem - ker zaradi posledic napak slabega zdravnika ni samo 100€ minusa v blagajni, ni samo pokvarjen jogurt na polici, temveč bo veliko posameznikov čutilo posledice na svoji lastni koži, ker bo tako ali drugače poškodovan ali celo umrl, ker je tisti zdravnik (pa ne trdim, da so vsi taki) trenutno tečen, preveč vase zagledan, ima kompleks boga, je nekje po poti izgubil svoje poslanstvo, je postal zdravnik samo zaradi ugleda, pozablja, da so pacienti žive osebe,... ali kaj drugega.
Ja, se dogajajo nepričakovane stvari, vendar se žal med te nepričakovane stvari rado zapakira tudi marsikaj, kar je bilo posledica samo in izključno malomarnosti nekega posameznika. In žal se te stvari vse preveč rade skrivajo, tudi dobri zdravniki so tiho, ne vem, ali zaradi strahu pred izgubo službe ali strahu, da se bo kdo spravil nanje, ko bodo smai naredili kaj narobe (pa ne zaradi malomarnosti), psihičnih pritiskov,... Ne vem. Jasno mi je, da prihaja do nepredvidenih dogodkov, do napak, ni pa mi jasno, zakaj se tako zelo pometa pod prerpogo večkratne malomarnosti. A ne bi bilo smiselno, da se to da na tapeto, ne zaradi krvoločnosti, mrhovinarstva, maščevalnosti, temveč da se s tem opozori na napake, da se ne bi več ponavljale?
BTW: Jaz imam na srečo zelo dobro izkušnjo z lj. porodnišnico in tamkajšnim osebjem.
|
|
|
|