|
divadana -> strah (1.5.2008 1:24:55)
|
Prejšno zvezo sem končala 3 mesece nazaj in od takrat naprej se počutim kot da bi se nanovo rodila. Nisem si upala it proč od njega... tako kot se ne upa marisktera. Čeprav sem že po pol leta ugotovila, da nisva za skupi, sem kljub temu ustrajala z njim dobre dve leti.
Vem tudi to, da če ne bi bilo moje najboljše kolegice, ki mi je zelo stala ob strani in njega... JA ON mi je pomagal odpreti oči in dal vedet da sem vredna mnogo več... stal mi je ob strani in mi dajal moč. Začel mi je pomeniti veliko... začeli so se poljubi... A jaz sem si postavila mejo pred sabo, nisem spustila nobenega blizu, pravzaprav strah me je... Zdijo se mi vsi moški isti,,, kolegice pravijo, da ON je drugačen... Res je, saj sem ob njem počutim tako fanj, da še sama ne znam opisat... A predlog za resno zvezo mi je blo ubijajoče. ON... se je zaljubu... Kaj pa jaz?? NEVEM!! Enostavno strah me je... Vedno sva skupaj, vse možne proste trenutke sva skupaj... Iščem ga, hrepenim po njem... a mene je strah. Strah vsakega novega koraka. Strah da bo zopet isto. A ne bi ga rada izgubila. Pomeni mi vse... Res! Pišem kar čutim.
A mislite da sem nesposobna bit brez moškega??
Kako se upreti strahu...?? Čeprav me popolnoma razume ne morem da bi mu ne pokazala, koliko mi pomeni, nočem ga prizadeti. Stoji mi za vsakom korakom in mi zna vedno popestrit trenutek ko mi je hudo... Moja preteklost še vedno buri strahove v meni... in tega si ne želim več. Ve da mi veliko poemni in da rabim čas...
Mogoče sem le še zmedena ali pa res si ne bom nikoli upala biti v resni zvezi...
Ne išem druge moške... vidim le njega... On je oseba, ki me dopolnjuje, ki mi zna pokazat kaj je ljubezen, kaj pomeni nekoga imeti rad, takšnega kakršen si...
MATEJ.... rada te mam*
|
|
|
|