|
Anonimen -> RE: prijateljice (1.5.2008 20:15:26)
|
IZVIRNO SPOROČILO: mateyka
men se zdi to, kdo je koga kolikorat in kdaj poklicu mal preveč enodimezionalno. vsaj zame. npr. jest se res zastopim in štekam z enim človekom k me je v lajfu sam ene parkrat poklicu. je pa res, da sva oba zagovornika, da naju bo že usoda prnesla skup, če se rabmo videt - in do zdej je že blo tako [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] men se zdi da pri res kul komunikaciji ravno čas nima svojega vpliva - da tud če se leta, mesece al pa tedne ne vidiš, ko se srečaš, zakomuniciraš kot da vmes ni preteklo nič časa. na istem nivoju in intenzivno. to jest ful cenim, ker je res redko. prijateljstvo funkcionira, ko sta obe stranki zadovoljni s pogoji komunikacije, telefonski klici nimajo tle nič zraven imho.
Lej, ne zdej narobe razumet, da moje prijateljstvo deluje na tak način kot sem ga opisala zgoraj. Ker ne delujem tako.
To je le način kako sam sebi dopovedat, da škoda časa za določene ljudi, ki se imajo za tvoje prijatelje (tako jih pojmuješ tudi ti), ampak to dejansko niso.
Imam prijateljico že iz OŠ. Ona je (poleg družine) najdragocenejše kar imam v življenju. pa se z njo ne vidiva tudi po mesec dni. Tudi po pol leta ne.
Ampak vem, da nikoli najina komunikacije ne bo samo enostranska.
In kot sama praviš, prijateljstvo funkcionira, ko obe strani čutita zadovoljstvo.
Jaz v navedenem primeru nisem čutila zadovoljstva, ker je bilo to "prijateljstvo" samo navidezno, bila sem prijateljica ko me je potrebovala, ko se ji je pa dogajalo kaj bolj zanimivega, sem odpadla.
To pa je zame hinavščina. Še večja hinavščina pa je, ko se s taisto osebo kje slučajno srečava, ima vedno nasmeh na ustih: Oh, tebe pa že toliko časa nisem videla. daj pridi kaj na obisk. Pokliči kaj.
O tem govorim. ne o količini telefonskih klicev.
|
|
|
|