|
picola1 -> RE: Ne vem kaj bi rada... (29.4.2008 23:30:42)
|
Hm...deloma se strinjam z mojco, čeprav jst stvari ne bi povedala tako ostro...ker ni razloga za to...Mislim, da nobena ne živi v taki fantaziji (ok mogoče pri 15ih, 17ih), da so troci eno samo veselje in da se da živet brez ficka...Tak filing sem dobila, ko si napisala svoj prispevek (mojca). Je pa najbrž res, da se veliko ljudi ne zaveda dobro, kaj v resnici otrok pomeni...(btw, meni se ne zdi nič narobe, če ženska pokliče svojo mamo ali kolegico za nasvet, kaj naj naredi, če ti otrok že ure joka v polno, ti pa si naredu že vse mogoče...tut to, da se ti hoče zmešat v takšnih trenutkih se mi zdi normalno, ker to JE stresno, pa če si 20 let želiš otroka al pa se zgodi 'ponesreči')
No, pa da še nekaj napišem na temo...Midva s partnerjem sva šla na umetno oploditev, potem je jasno, da sva otroka načrtovala in si ga želela. Jaz zase lahko rečem, da sedaj, ko je moja hčerka na svetu, da šele sedaj vidim, koliko je v bistvu bila moja želja po otroku šibka...Glede na to, koliko mi pomeni sedaj, sem si v bistvu še zelo malo želela otroka. Sedaj je želja po drugem otroku mnogo močnejša in zrelejša kot pri prvem.
Punce, ki ste še tako mlade, da še imate časa za otroke: jst bi na vašem mestu še počakala kako leto-dve, da se stvari malo izkristalizirajo...Potem pa boste že videle...V končni fazi, svaka čast, da ste toliko iskrene do same sebe, da si priznate, da tako čutite. Bolj narobe bi blo ne želet si otroka in si tega ne priznat in ga vseeno imet zaradi česarkolipačže.
Glede občutkov ljubezni do otroka pa to: jst tut na porodni nisem čutila ničesar...praznina...Misla sem si: A to je to? Ljubezen sem začela čutit šele pri 5ih mesecih (tisto tapravo...lepi občutki so bili tut že prej, ampak ful manj močni) in sedaj samo še raste...In res je vsak dan naporen in hkrati takooooo čudovit! [sm=smiley1.gif]
|
|
|
|