|
florecita -> Počasi se poslavlja... (24.4.2008 9:52:07)
|
...moj dragi ati, ki nemočno leži v bolnici, prikovan na posteljo, le na trenutke nas prepozna, nas - svoje domače, ki smo v žalosti in nemočno stojimo ob tej njegovi postelji.
Še decembra meseca je bil popolnoma drug človek. Nikomur se ni niti sanjalo, kako bolezen nosi njegovo telo. Potem se je pa začelo. Odpovedovanje ledvic, ciroza jeter, slabokrvnost, zaradi česar mu ne morejo nič pomagat kar se tiče kakšne dialize ali podobno.
Lahko samo nemočno gledamo, kako ga ta kruta bolezen požira dobesedno pred našimi očmi.
Včeraj sem ga spet obiskala, hudo je zadrževat solze ko ga človek gleda tako nemočnega, po drugi strani se pa trudim, da me ne bi videl žalostne, ker je zadnjič ko je bil malo boljši, sam rekel da čuti, da se mu dnevi iztekajo.
Vse kar pravi je daj mi vode...
Mi ki imamo vsega v izobilju in ko ne vemo več kaj bi s čim, on pa prosi le vode. Tako mu je telo že izsušeno od vseh teh zdravil in pomirjeval, da bi samo pil. A ne sme zaradi vode, ki se mu kopiči v telesu. Seveda mu jo dajemo, to je vse kar lahko storimo v tem trenutku, da mu pomagamo, da ne trpi žeje.
Kako mu more bit hudo, ko ni nobenega ob njemu, pravi stric do njega, kako grozno toži po vodi in kliče daj mi pit...
to je tako žalostno
Letos septembra če Bog da, bo star 56 let. Ampak ne verjamem. Mislim da ga Bog počasi kliče k sebi.
Ko sem bila še manjša, sem ga enkrat vprašala, naj mi razloži, zakaj umirajo otroci. Pa mi je rekel, da vsak ki umre, umre zato, ker ga Bog za nekaj potrebuje. Otroke naprimer za to, da mu pomagajo miksat biskvit ali pa da mu prinesejo drva... Vedno je našel pravo besedo, vedno smo se mu nasmejali. Rad nas je imel zelo in vem, da nas ima še zmeraj rad, čeprav nas več ne prepozna. Vse nas, njegove tri otroke. Čeprav je vedno govoril, da je bil njegov najsrečnejši dan v življenju dan, ko sem se rodila jaz, za dvema bratoma.
tolažim se z mislijo, da ga bo Bog poklical k sebi res z namenom, ker ga pač potrebuje. Takšnega človeka za marsikaj porabiš.
in nič ne bo zamudil, vse bo videl od zgoraj in nas varoval.
Videl bo odraščati svoje vnučke, in še vse, ki pridejo na svet.
Tudi jaz se bom potem bolj trudila da bom boljši človek in da ne bom žalostna, ker bo on to vse videl in bo potem tudi njemu hudo.
Včeraj sem ga pobožala po licu in mu rekla, da ga imam rada, on pa nič. Saj ve, da ga imamo vsi radi, samo sem morala to storit.
Žal mi je za vse, kar sem mu morda v preteklosti žalega storila, ko sem bila izdirčna, ko sem ga s čim užalila, za vse mi je žal. Ampak s tem bom že. Bog vse odpusti, in vem, da mi je tudi on. Da ni jezen name, nasprotno ponosen je na svojo hčerko, vedno me je hvalil kako dobro šolo sem naredila, kako lepo službo imam, kako se znajdem v življenju, lepega in zdravega vnučka sem mu podarila.
hudo mi je in jočem in želim si več trenutkov, več misli na to, da mu bo potem lepše, da ne bo več trpel, da ga bo Bog poklical k sebi, da bo po dolgem času spet s svojimi starši, ki jih najbrš tudi že pogreša. Od tam nas bo čuval in skrbel za nas, tako kot je najboljše znal le on.
|
|
|
|