IZVIRNO SPOROČILO: Matejčika

Hvala vsem za lepe želje in izrečeno sožalje.
Verjamem, da bo tudi za naju sijalo enkrat sonce.
Kaj je bilo narobe še pravzaprav neveva. Vse kar vem, sem zvedla ob porodu. Plodovnica je bila krvava in posteljica je bila vneta. Tudi preveč plodovnice sem imela. V porodnišnico sem šla, ker sem dobila rahle popadke in odteklo mi je nekaj vode, nato so se popadki umirili. Ostala pa sem v porodnišnici. Moj sinek je imel drugače popolno zaporo na dvanjsterniku in bi takoj po rojstvu nujno potreboval operacijo, vendar to naj ne bi bil vzrok smrti. Za zaporo sva vedela že od 25 tedna naprej le da nisva vedela da je popolna. To smo zvedeli po obdukciji. No, zvečer je sinek še brcal (v mojem trebuščku), pa sem ga pobožala in mu rekla:lepo zaspančaj zdaj, pa sladke sanje...No, pa je res zaspal, za vedno. Zjutraj sem dobila popadke, dali so me na ctg, ker pa niso našli utripa, so me dali še na uz in tam mi je zdravnik rekel: gospa, žal mi je, ampak vaš otrok je umrl. Ne bije mu več srček. Pa sem jokala... Šla sem v porodno, dobila še umetne popadke in po štirih urah rodila. Mož je bil skozi zraven. In jokal... Nato sva ga dobila in ga cartala, božala, ljubčkala, si ga ogledovala... nato sva se poslovila. Zdaj mi je žal, da še ga nisem bolj pocartala, da nisva imela fotoaparata, da bi imela vsaj en spomin nanj. Nisem se niti spomnila, da bi naredila odtis nogic in rokic, ali pa vzela pramen las...ampak, zdaj je prepozno. Vem, da je tak najbolje. Zanj in za naju, ker po vsej verjetnosti bi sledile še kakšne druge težave, niti pljučka še niso bila razvita in ga sploh nebi mogli operirat. Le spomina nimava, razen tega v srcu.

IZVIRNO SPOROČILO: Matejčika
Le spomina nimava, razen tega v srcu.