nejcko
|
Jaz pa mislim, da je dandanes vse preveč teoriziranja okoli vzgoje; da je vzgoja vse preveč postala predmet znanosti, kar nujno vodi v absurd. In dnašnji otroci so rezultat te absurdnosti. Mnenja sem, da smo danes starši mnogo mnogo preveč izpostavljeni medijskim pritiskom tudi na področju vzgoje, in enako, kot se obnašamo v supermarketu, se obnašamo pri vzgajanju naših otrok. Hočemo imeti VSE, hočemo imeti NAJBOLJŠE, hočemo imeti ČIM VEČ, hočemo izpasti ČIM BOLJŠI IN ČIM LEPŠI ... Ampak vse je samo umetno ustvarjeno, spropagirano, super embalaža - znotraj praznina. Vse je le ideal - popolnost, ki je v realnosti ni. Starši se danes obremenjujejo/-mo samo še s tem, ali smo dobri starši, ali sledimo (modnim) smernicam vzgoje, ali naši otroci ustrezajo standardom, lepim in bleščečim izdelkom na polici ... da se lahko tolčemo po prsih: poglej, jaz pa vozim bmw-ja (moj otrok je pa pameten), jaz pa imam lepo hišo (moj otrok je nadarjen), jaz pa imam najmodernejše pohištvo (moj otrok pa je lepo vzgojen), jaz imam pa versacci hlače (moj otrok hodi na gimnazijo/ta in ta faks) ... In smo vsi srečni, ker nas sosed vidi, kako brazskrbo srkamo kavico v nedeljo pri najboljšem sosedu (da imamo "boljšega" otroka kot oni) ali pa smo zamorjeni , ker gremo lahko samo še v soboto v Lidl po špežo in nas sosed vidi, kako tovorimo izdelke žnj kategorije domov (naš otrok ne blesti na škofijski gimnaziji) ... Smo morda mi neumni? Smo bebci? Smo sami zakompleksanci, zapiteži, lenuhi? So mar bebci naši starši? So čustveni invalidi, kreteni brez primere, na stopnji, njižji od živalske? Kajti prav mi, MI, naši starši, naši stari starši smo produkt vzgoje nekega časa. In po aksiomu AP staršev (nič, kar ni AP, ni dobro, torej je vse, kar ni AP, slabo), je torej nujno, da smo vsi bebci, čustveni invalidi, zafrustriranci itd. Ja, eni so, večina jih pa ni. Enako je z našo generacijo - eni smo , večina nas pa ni ... enako bo z generacijo naših otrok ... če jim bo čas naklonjen. A čas nam je vse manj naklonjen. Včasih se je nakupovalo med tednom, nato še v soboto dopoldne ... zdaj že do nedelje popoldne. Čas nam ni naklonjen, ne nam ne našim potomcem. In če ni časa, se mudi ... in če se mudi, smo tečni in živčni ... in če smo tečni in živčni, smo neprijazni, nasilni ... Našim dedkom in babicam se ni mudilo, ni se mudilo niti našim staršem, tudi nam se ni ... do nedavna ... zdaj pa se nam tako mudi ujeti popolnost (ki je v realnosti sploh ni!) ... le kako se bo oz. se že mudi šele našim otrokom. Ujeti popolnost, ki je ni. Vzgoja je samo del življenja, le-to pa je skrajno nepredvidljivo ... čas je tisti, ki žre svoje otroke. Tudi naše otroke bo požrl ... slej ali prej.
|