|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 11:12:27   
BOLHICA2004
Ker sem z vami delila najin prepir, bom z vami tudi včerajšnji pogovor.
Ko je prišel iz službe, je normalno pozdravil, prišel do naju z otrokom (sva se ravno dojila), se vsedel na posteljo in rekel, da mu je za včeraj zelo zelo žal, kar se je zgodilo. Rekla sem, da kaj tako podlega moški, ki ljubi svojo ženo, ne more storiti in da ni opravičila in nobene stvari na vstu, ki bi to dejanje opravičevala! Začel je jokati (prvič v 5-ih letih odkar ga poznam!) in rekel, da ve in se zaveda, da je naredil nekaj zelo nizkotnega in da se je zaklel na otroka, da tega nikoli nikoli več ne bo naredil! Niti se me dotaknil več. Sem rekla, naj se ne zakleje na otroka, ker potem se tega ne bo sposoben držati! Rekel je, da obljubi in se zakleje in se zaveda, kaj je rekel in se bo tega držal. Rekel je, da sva oba tako energična, tako vzkipljiva, ko se začneva kregat, hočeva en drugega čimbolj prizadet in si mečeva neprej stvari, ki so že zdavnaj pokopane in prav tekmujeva, kdo bo koga bolj prizadel. Drugi se prepirajo zaradi skokov čez plot, financ in drugih zadev, ki so pomembnejše, midva pa vedno zaradi malenkosti, ki so brezvezne. On hitro pozabi prepir in se lahko dalje normalno pogovarja, jaz pa še v njega rinem in rinem in iščem tam, kjer sploh ni prepira in se mulim in zamerim do konca! Drage forumovke, to kar je rekel, je vse res in se tega zavedam, ampak ne morem iz svoje kože, ker me neka stvar pač prizadene in se ne morem potem čez 10 minut z njim normalno naprej pogovarjat. Pa so res malenkosti. Naj vam odkrito napišem, zakaj sva se včeraj sploh začela kregat. Šli smo na en obisk in on z malim gre dol do avta naprej, da se jaz porihtam in pridem od zadaj. Ker sem se še preoblekla, ker nisem hotela iti v trenerki in pripravila nahrbtnik za otroka, je trajalo en čas. Pridem dol in me vpraša, kje sem hodila tako dolgo. In jaz sem vzrojila, ker sem točno vedela, kaj me bo vprašal, ker po njegovem mora biti vse hitro, hitro...Se vsedeva v avto, pa mu rečem, da sem se preoblekla. Spet bum. Zakaj sem se šla preoblačit, če je on športno oblečen, da zakaj nisem še jaz, da bedasto zgleda, da je en tak drugi tak oblečen...Začela sem se dreti, da ga skozi nekaj moti (otrok je medtem zaspal), da sploh nisem elegantno oblečena, pač nimam trenerke, ampak hlače in športno bundo. Potem je začel, naj se ne derem pred otrokom, pa se nisem mogla obvladovat. Pa sem mu začela, da sem utrujena, ko vse noči prebedim in da moram na vse mislit, da pripravim nahrbtnik za otroka, da kaj ne pozabim, potem pa še me mora vprašati, kje hodim tako dolgo...Ubija me to vprašanje! Potem so se še začele žaljivke, da kričim, kot moja mama (ko omeni mojo mamo, pa sem še bolj alergična, ker ima skozi nekaj proti njej) in sem vzkipela, da naj pusti že enkrat mojo mamo na miru itd. Potem sem planila v jok, ker več nisem vzdržala in rekla, da nimam nič prostega časa zase, da vso energijo dam v otroka in gospodinjstvo, potem pa mi še naprej meče, da pogledam mehiško nadaljevanko eno uro (pa še to med dojenjem ali ko mali spi). Rekel je, da si potem pa ne bi otroka omislila, če hočem čas zase....skratka beseda je dala besedo in tako sva se prepirala, potem vtihnila. Malo sem se pomirila. Spremenil je temo in začel normalno spraševati, če greva kaj na bencinsko črpalko kupit, da dava prijateljem, ker greva na obisk. Jaz se nisem mogla normalno pogovarjat in sem odrezavo rekla:ja, ustavi! In potem pri prijateljih je bilo vse normalno, ko smo se vozili domov tudi (koliko toliko), doma pa je potem šel otroka uspavat. Prišel je v kuhinjo, kjer sem pospravljala posodo in rekel, da je spet našel moj las. Pa mi je spet šlo na živce, da je to rekel, ker mi skozi govori, kako moje lase pobira po stanovanju in sem mu rekla: imaš vsaj kaj za delat! Pa je bilo konec! Kako lahko to njemu rečem itd....In sem mu rekla, da on meni tudi kaj reče, kar se meni zdi krivično, pa bom jaz tudi tako začela in bo videl, kako bo fajn. Potem pa je bilo tisto, kar sem napisala že včeraj. Zdaj sem vam res natančno vse napisala za lažjo predstavo.
Včeraj, ko sva se pogovarjala, je rekel, da me dolgo ni bilo k avtu in si je rekel: ne bom je vprašal, kje hodi, ker bo spet vzkipela, pa sem vseeno mogel, ker pač taki sem, da ne morem v sebi nič zadrževat, moram vse povedat v obraz. Taki karakter pač, da bi ga že lahko poznala, da ne misli vse tako slabo, kot reče. Potem zvečer pa sem silila v njega in nisem znala nehat, da je popenil in ni vedel, kaj bi še rekel, da bi me prizadel, pa je naredil "tisto" in mu je žal. Najbolj ga pa je prizadelo (spet je planil v jok), da sem mu očitala, da je slab oče, ker mi ne da otroka, ko vem, da bi vse naredil zanj! Sem rekla, da skozi poudarja, ko se skregava, da mu je malo mar zame in je rekel: če pa veš, da to ni res, da to rečem v jezi, ker te hočem prizadet! Zdaj bi me že lahko poznala in vedela, da mi vidva pomenita vse na svetu! Ko pa me razkuriš in siliš vame, pa zgubim nadzor! Nisem vsega jaz kriv, čeprav zdaj na koncu vse tako zgleda, vem pa, da tega ne bi smel naredit! Najdiva kompromis no, saj sva odrasla človeka in otroka imava oba rada in hoečva, da bi imel vredu družino, ki je midva nikoli nisva imela (kar je res!). Si večkrat rečem, kdaj bo prišla tista sreča? V otroštvu nisem imel nič kaj lepega, ti tudi ne, pa dajva to najinemu otroku omogočit. Nočem, da bi živel samo z enim staršem in da bi gledal, kako se kregava. Morava mu dajati ljubezen in toplino in se imeti rada, da bo otrok to videl in bo sam znal imeti rad in ljubiti.
Potem sem mu še rekla, da mi je rekel, da bom umrla, če mu vzamem otroka in da sem se zaščitila, ker se več varno ne počutim zraven njega. In je bil ful prizadet in je rekel: kako lahko sploh kaj takega pomisliš, da bi ti kaj naredil? Sem rekla, da to kaže s svojimi besedami in navsezadnje z dejanji, ker nekoč me bo še vdaril, čeprav je vedno poudarjal, da on punce nikoli ne bi vdaril. Me je stisnil k sebi v solzah in rekel, da tega nikoli ne bo več naredil in naj ne mislim takih stvari, ker naju ima rad!
Naj pa razmislim tudi o sebi, saj je prepričan, da sem v poporodni depresiji, a sama tega ne priznam. Sem rekla, da vem, da sem živčna in se ne morem obvladat, ko me razjezi, ampak nej me neha jezit, žalit, provocirat, naj bo ljubezniv do mene. Pa pravi, da on me ne žali, da si jaz to mislim oz. vzamem to tako, ker me vsaka stvar tako prizadene. Da so to čisto normalne besede in nič slabonamerne. Da ga včasih prav šokiram, ko on kaj reče, pa ga napdem, ko sploh ni nič slabega mislil.
Ne vem, mogoče sem res v poporodni depresiji, ampak si tega nočem priznati. Rada bi si poiskala pomoč, pa nimam časa za to in sploh ne vem, kakšni so postopki. Rekel še je, da si ne znam organizirat časa, da sem čisto izgubljena in potem imam vse na kupu in sem živčna, ko ni narejeno to in ono. On pa mi pomaga, kolikor mi pač lahko. Da je problem tudi v mojem karakterju, da bi se morala k sebi spravit in biti bolj sproščena. Ali iti na jogo ali k psihologu. Pa sem rekla, da psihologa potrebuje tudi on, saj taka dejanja niso normalna. Rekel je, da ve...
Skratka pogovorila sva se, ampak jaz imam še vedno knedl v grlu in na žalost ne morem preko tega. Potreben bo čas, da prebolim to, pozabila ne bom nikoli. Rešitev bi res bila, da bi oba šla na en konkreten pogovor k nevtralni osebi, ki bi pogledala obe strani in enemu ter drugemu odprla oči, saj vedno vsak misli, da ima prav, na koncu ni nikoli zmagovalca in poraženca, ker en in drugi ne priznava, da delava kaj narobe (tiste malenkosti mislim).
Zaradi otroka se mi zdi, da nimam časa, da še hodim k psihologu, ne moreva ga kam dati, ker ga še dojim.
Pri sebi sem se odločila, da bom poskusila biti bolj strpna. Ko pa me bo spet užalil, prizadel, čeprav se to njemu ne bo zdelo, mu bom lepo rekla, če je bilo to potrebno, ne bom vzrojila za vsako stvar. Ne vem, če mi bo uspelo, ker sem res zelo živčna, nonštop nemirna. Še zdaj ko to pišem, se cela tresem in samo čakam, kdaj se bo mali zbudil, jaz pa še nimam perila
Neposredna povezava do sporočila: 1
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 11:21:06   
malika
Lahko delim edino mojo izkušnjo s tabo in ta je, da se lahko spremeniš. Res lahko, jaz sem se.

Midva se sicer ne kregava kaj dosti, ampak ko pač pride do krega in ko si poveva vse kar nama leži na duši, se lahko on samo okrog obrne in se normalno pogovarja dalje, kot da nič ni bilo. Jaz sem rabila zelo dolgo, da sem prišla do te faze, ampak šlo je. Prej sem bila prav takšna kot ti. Užaljena do nezavesti in znala sem se mulit tudi par dni, pa še sama ne vem zakaj, pomoje zato, ker sem vedela, da ima po eni strani prav in me je bilo sram? Mogoče.

No hočem povedat, da sem se začela obvladovat in se toliko naučila sama o sebi, da ko si imava kaj povedat si poveva in potem je tega konec, nobenega naprej metanja, muljenja,...nič več.

Poskusi, malo samobvladovanja, štetja, včasih sem si pela priljubljeno pesem v mislih, da nisem vzrojila,...pa je uspelo.

Upam, da bo tudi vama uspelo

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 11:33:13   
nejcko
Lepo, da sta se pogovorila in očitno je, da mu ni vseeno, kar je že dober znak, da še obstaja možnost za vaju. Mogoče sta res oba malo preveč napeta, seveda pa to nikakor ne sme biti izgovor za to, kar ti je včeraj storil. Če si mu pripravljena odpustiti, potem je seveda pomembno, da res začneta graditi nek nov odnos, vendar morata tudi vsak zase delati na sebi. Poiščita kako pomoč, morda samo za urico naj kdo popazi otroka in pojdita na kakšno pijačo skupaj ali pa vsak zase.

Če pa se stanje ne bo izboljšalo oz. napetost ne bo popustila, pa mislim, da res ne bi bilo slaboda poiščeta kakega svetovalca. Ti pa tudi lahko pokličeš kakšno anonimno tel. št., če nimaš časa hoditi k psihologu. Boš videla, da ti bo odleglo že samo s tem, ko boš lahko nekomu potarnala oz. te bo nekdo poslušal.

Veliko sreče vam vsem želim in upam, da se bodo stvari uredile v zadovoljstvo vaju dveh in otroka.

Pozdrav.

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 11:36:06   
Lana_s
Pozdravljena,

ne mi zamerit, samo mislim da je veliko tudi tvoja krivda. Ne razburjaj se po nepotrebnem, kot takrat ko si napisala da si se, ko si prišla bolj pozno v avto. Če te je normalno vprašal kje si bla tako dolgo ni to nič slabega. Sta pa zgleda oba fejst na trnih in se razburita za vsako stvar. Mogoče pa rabita malo oddiha, pojdita kam na kak dopust, pa čeprav samo čez vikend. V kakšno novo okolje kjer ni nepomite posode, perila za oprat, zlikat... Mislim da dokler te še ni vdaril, se da še vse porihtat, malo si živce ohladita, bodita bolj strpna drug do drugega. Mogoče pa imata samo takšno obdobje, ki pri vsakem paru kdaj pa kdaj pride, ko se ne strinjata o ničemer in vaju vse moti.
Postala sta starša in to je velika odgovornost, veliko novih skrbi; mogoče vaju je to malo presenetilo, nista bila pripravljena na to.
Saj pravim, mogoče, nisem psiholog ali kakšen strokovnjak na tem področju, to je samo moje mnenje in ugibanje.

Upam, da se bo vse uredilo. Pomiri se, ne pomisli vedno najprej na najslabše.

LP. :rozica:

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 11:49:44   
Annny
Pozdravljena,

odgovor je preprost: ko se boš pripravljena spremeniti sama (oz. si poiskati pomoč, če si v depresiji), se bo spremenila tudi tvoja okolica.
Okolica je vedno zrcalo našega obnašanja. Poskusi en dan biti nasmejana in dobre volje (tudi, če se pretvarjaš) in boš videla, da se mož obnaša kot drug človek.

Če bi res rada spremenila nekaj na bolje, obema priporočam branje knjige Garyja Chapmana ' 5 jezikov ljubezni ' + druge knjige tega avtorja. V njih najdeš resnično modrost.

LP

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 12:11:03   
Nogavička
Imam občutek, da se tole pri vama ponavlja.

Res ne bi poiskala strokovne pomoči - družinskega terapevta, da vama objektivno pomaga razrešiti nekaj temeljnih težav, ki vama grenijo odnos?

Srečno!:rozica:

Tea

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 12:13:14   
Anonimen
Oba sta potrebna poštene pomoči. Zadeva se vrti v začaranem krogu in brez pomoči se bo še naprej. Čeprav kljub vsemu, opravičila za pljunek v obraz ni, tako da mi ni jasno, kako ga sploh lahko še poslušaš in gledaš njegove narejene solze. Pokaj.

(odgovor članu BOLHICA2004)
  Neposredna povezava do sporočila: 7
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 13:06:24   
Pia73
Jaz sem tudi mnenja, da sta porušila temelje in da poti nazaj ni več,... Vsaj zame je ne bi bilo,...

Da ti človek pljune v obraz,... Nezaslišano!

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 15:02:22   
Tjula
tvoja poporodna depresija nima nič z njegovim obnašanjem. Ženska, nehaj kriviti sebe. Če si za vse sama in če moraš povrh vsega še prenašati njegove izpade, ni čudno, da si na robu živčnega zloma. Ampak to ne pomeni, da te lahko pljune in odriva. Pridružujem se nekaterim svojim predhodnicam in ti svetujem: poslovita se, ker nimata kaj skupaj delati. Oz. ti nimaš kaj delati z njim. Zaslužiš si boljšega, otrok pa tudi!

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 15:16:19   
Magi*
draga bolhica,

depresija je bolezen kot vsaka druga. Že zato bi ti mož moral stati ob strani bi morala skupaj poiskati pomoč. Če pa je to vajina karakterna lastnost, potem pa se bo treba spremeniti ali pa iti narazen.

jaz ti iz vsega srca želim, da bi se razumeli in znali poiskati skupni jezik. v končni fazi pa je najpomembneje, da ima otrok mirno in ljubezni polno otroštvo, da se bo lahko razvil v zdravega človeka.

M

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 17:08:03   
Trebnje
Meni se zdi,da sta oba malo preveč nervozna in se po nepotrebnem obremenjujeta s celim kupom zadev,ki pa sploh niso pomembne.Treseš se,ker še nisi pospravila perila...Ja,pa kaj potem?Boš že,če ne jutri,pa pojutrišnjem.In ko tako gledaš,kaj vse bi bilo treba pospravit in počistit,pa ne moreš,ker enostavno nimaš časa,postaneš tečna in razdražljiva.On pride domov utrujen,reče kakšno preveč in že je ogenj v strehi.Oba se morata potrudit,da bosta bolj sproščena in potrpežljiva drug do drugega.Nihče ni popoln,ne človek,ne zakonski stan -ampak,če se imata še vsaj malo rada,se splača potrudit.Obema.

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
10.2.2005 18:58:39   
Anonimen
Tvoj zapis sem natančno prebrala, ostale pa samo preletela, vendar se strinjam s tistimi, ki pravijo: "pokaj"!
Tvoj zdajšnji zapis se mi zdi samo opravičevanje tistega, kar se je zgodilo po vsem, kar si od nas prebrala, in zvračanje krivde nase.
Upam, da se motim in da vama bo uspelo.
Srečno!

(odgovor članu BOLHICA2004)
  Neposredna povezava do sporočila: 12
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
11.2.2005 20:52:57   
taj2004
Mislim da je bolnik!!!!

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
12.2.2005 23:08:40   
Joe
Bolhica, o dejanju tvojega dedca sem napisal že drugje, menim pa, da hote ali iz neke notranje potrebe tudi sama sprožaš spore in jih ženeš v ekstaze. Tako menim.

Če se ne boš resno vprašala, kaj boš storila predvsem s sabo, nato pa še z zvezo, se boš do smrti vrtela v vznemirljivi mešanici prerekanja, stopnjevanja, poskusov in zasebnih tuhtanj. Najbrž ti to dostikrat ustreza, "paše".

Ko se boš resno odločila za korenite spremembe, upam da že v začetku tudi pri sebi, bo čas za kakšno dobro knjigo o psihologiji odnosov, družinskih vplivih itn. (poglej v knjižnici za Christiana Gostečnika, slovenskega "družinskega" psihologa). Predvsem pa boš potrebovala veliko iskrenosti, volje in precej časa.

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
14.2.2005 8:01:18   
žabica
Vem, da je težko zapustiti partnerja, sploh če imaš z njim otroka. Pa vendar premisli, to, kar se dogaja sedaj, se bo z leti samo še stopnjevalo. Že v idelanem odnosu pridejo padci in vzponi. Pri vama pa hudo "škripa" že sedaj. Če ti je že pljunil v obraz, je samo še vprašanje časa, kdaj se te bo lotil tudi fizično. Ali si res želiš, da tvoj otrok raste v takšnem okolju? Starši se moramo zavedati, da s tem dajemo otroku popotnico za nadaljnje življenje.

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
14.2.2005 9:07:55   
maruškaD
Vsakomur se lahko zgodi, da mu v določenem trenutku popustijo živci in naredi nekaj nesprejemljivega.

Lahko, da je podvržen nasilju,... lahko pa da je bilo to res izjemoma.

Sigurno pa ni kriv sam. Verjetno tudi ti zelo dobro obvladaš kako ga spraviti ob živce. Zato ti jaz ne bom rekla, da pokaj in da je vse kar dokončno. Ker še vseeno so tu vključena močna čustva in tudi drugi dejavniki. Poskusi, saj boš hitro videla ali stvari lahko uredita ali pa tvojemu ni pomoči in se bo njegovo vedenje nadaljevalo.

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
14.2.2005 22:32:34   
Anonimen
Jaz tudi ne verjamem, da bo kdaj bolje.
V tem primeru je on začel provocirati s tistim Kje si bila tako dolgo. Točno je vedel, kje te bo zadel. In to je bil njegov namen. Ko te je spravil čisto ob pamet, je dosegel svoj namen in je bil lahko spet "normalen". Ponižal te je, da je dvignil sebe. Vedno, ko te provocira in ponižuje, on v sebi raste. To potrebuje kot hrano, da lahko diha, ker je motena osebnost. Moje mnenje.
Po moje vama mogoče lahko pomaga le strokovnjak.
Saj zdaj bosta verjetno nekaj časa pazila, kaj bosta govorila eden drugemu, predvsem seveda on, saj če mu ti kaj malo ostrejšega rečeš, še ne ponižuješ. Tako si predstavljam. Potem pa bo vsakdan postal spet rutina in stvar se bo ponovila. In to še stokrat. Vedno v za odtenek hujši obliki.
Upam, da se motim. Ampak še vedno mislim, da bi morala hoditi na pogovore h kakšnemu svetovalcu. Mogoče vaju to lahko reši, oziroma njega, kaj pa vem.

(odgovor članu BOLHICA2004)
  Neposredna povezava do sporočila: 17
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
16.2.2005 10:04:21   
BOLHICA2004
Hvala, petras, za odkrito mnenje in priznanje.
Vsaj nekdo, ki odkrito pove, kako je na stvari, verjamem, da je veliko takšnih parov, a se vsi skrivajo v svoji senci.
Nama gre zdaj na bolje. Res je, da paziva na vsako besedo, a morda nama bo prešlo v navado. Upam.
Včeraj npr. je malo zružil s košem, ker ga je nekj jezilo, ko si je kuhal čaj, jaz pa sem imela otroka na rami, ki je spal -šla sva v kuhinjo po čaj za ponoči. Pa sem mu rekla, kako lahko tako ruži, če vidi, da otrok spi in šla jezna v spalnico. Pa je prišel zadaj in prinesel čaj ter mirno rekel, da ni vedel, da otrok spi.
Če želiš se mi javi kaj in pošlji privat sporočilo, da kaj podebatirava in najdeva kakšno skupno rešitev.

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
16.2.2005 21:12:38   
Abby
Ne razumem, kako lahko tvoja depresija opravičuje njegovo ravnanje.
Depresija je bolezen, ne kaprica. Če bi imela raka, a bi ti lahko pljunil v obraz, češ, da si sama kriva, kaj pa imaš raka?!
Seveda ga imaš rada, včasih traja dolgo, da nekoga zares zasovražiš. Pretepene ženske prenašajo moževo nasilje desetletja dolgo oz. so okoli desetkrat hudo pretepene (da potrebujejo zdravniško pomoč), preden odidejo iz nastale situacije. Žrtev nikoli ni sama kriva za nasilje.
Razen tega sta pa oba z otrokom v življenjski nevarnosti - vendarle ti je grozil s smrtjo oz. te je fizično napadel dan pred porodom. Da stori nekaj takega, mora biti pa res največji gnoj med gnojem.
Če se boš odločila, da zapustiš nasilneža in si s tem morda rešiš življenje, si lahko prepričana, da bo on dobil prepoved približevanja, ne pa skrbništvo.
Ukrepaj, preden bo prepozno!

(odgovor članu BOLHICA2004)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   Včeraj sva se mirno pogovorila...
18.2.2005 10:04:10   
Anonimen

Zanimivo...

Ne vem kdaj bo ljudem kapnilo, da taksna organizacija druzin, kot je sedaj, ne more obstajat??

Taksnih primerov je seveda ogromno.. ki en drugega trpincijo za svoj ideal, ki pa ni njihov. ampak je izposojen.

(odgovor članu BOLHICA2004)
  Neposredna povezava do sporočila: 20
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Kako povečati možnosti za zanositev
To so načini za hitrejšo zanositev - spremljanje plodnih dni, zdrav življenjski slog in redni spolni odnosi. Ob težavah ...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Učenje skozi igro: Zakaj je igra najboljša...
Učenje skozi igro omogoča otrokom naraven razvoj, izboljšuje njihove kognitivne, socialne in čustvene veščine. Otroci se...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?