BOLHICA2004
|
Ker sem z vami delila najin prepir, bom z vami tudi včerajšnji pogovor. Ko je prišel iz službe, je normalno pozdravil, prišel do naju z otrokom (sva se ravno dojila), se vsedel na posteljo in rekel, da mu je za včeraj zelo zelo žal, kar se je zgodilo. Rekla sem, da kaj tako podlega moški, ki ljubi svojo ženo, ne more storiti in da ni opravičila in nobene stvari na vstu, ki bi to dejanje opravičevala! Začel je jokati (prvič v 5-ih letih odkar ga poznam!) in rekel, da ve in se zaveda, da je naredil nekaj zelo nizkotnega in da se je zaklel na otroka, da tega nikoli nikoli več ne bo naredil! Niti se me dotaknil več. Sem rekla, naj se ne zakleje na otroka, ker potem se tega ne bo sposoben držati! Rekel je, da obljubi in se zakleje in se zaveda, kaj je rekel in se bo tega držal. Rekel je, da sva oba tako energična, tako vzkipljiva, ko se začneva kregat, hočeva en drugega čimbolj prizadet in si mečeva neprej stvari, ki so že zdavnaj pokopane in prav tekmujeva, kdo bo koga bolj prizadel. Drugi se prepirajo zaradi skokov čez plot, financ in drugih zadev, ki so pomembnejše, midva pa vedno zaradi malenkosti, ki so brezvezne. On hitro pozabi prepir in se lahko dalje normalno pogovarja, jaz pa še v njega rinem in rinem in iščem tam, kjer sploh ni prepira in se mulim in zamerim do konca! Drage forumovke, to kar je rekel, je vse res in se tega zavedam, ampak ne morem iz svoje kože, ker me neka stvar pač prizadene in se ne morem potem čez 10 minut z njim normalno naprej pogovarjat. Pa so res malenkosti. Naj vam odkrito napišem, zakaj sva se včeraj sploh začela kregat. Šli smo na en obisk in on z malim gre dol do avta naprej, da se jaz porihtam in pridem od zadaj. Ker sem se še preoblekla, ker nisem hotela iti v trenerki in pripravila nahrbtnik za otroka, je trajalo en čas. Pridem dol in me vpraša, kje sem hodila tako dolgo. In jaz sem vzrojila, ker sem točno vedela, kaj me bo vprašal, ker po njegovem mora biti vse hitro, hitro...Se vsedeva v avto, pa mu rečem, da sem se preoblekla. Spet bum. Zakaj sem se šla preoblačit, če je on športno oblečen, da zakaj nisem še jaz, da bedasto zgleda, da je en tak drugi tak oblečen...Začela sem se dreti, da ga skozi nekaj moti (otrok je medtem zaspal), da sploh nisem elegantno oblečena, pač nimam trenerke, ampak hlače in športno bundo. Potem je začel, naj se ne derem pred otrokom, pa se nisem mogla obvladovat. Pa sem mu začela, da sem utrujena, ko vse noči prebedim in da moram na vse mislit, da pripravim nahrbtnik za otroka, da kaj ne pozabim, potem pa še me mora vprašati, kje hodim tako dolgo...Ubija me to vprašanje! Potem so se še začele žaljivke, da kričim, kot moja mama (ko omeni mojo mamo, pa sem še bolj alergična, ker ima skozi nekaj proti njej) in sem vzkipela, da naj pusti že enkrat mojo mamo na miru itd. Potem sem planila v jok, ker več nisem vzdržala in rekla, da nimam nič prostega časa zase, da vso energijo dam v otroka in gospodinjstvo, potem pa mi še naprej meče, da pogledam mehiško nadaljevanko eno uro (pa še to med dojenjem ali ko mali spi). Rekel je, da si potem pa ne bi otroka omislila, če hočem čas zase....skratka beseda je dala besedo in tako sva se prepirala, potem vtihnila. Malo sem se pomirila. Spremenil je temo in začel normalno spraševati, če greva kaj na bencinsko črpalko kupit, da dava prijateljem, ker greva na obisk. Jaz se nisem mogla normalno pogovarjat in sem odrezavo rekla:ja, ustavi! In potem pri prijateljih je bilo vse normalno, ko smo se vozili domov tudi (koliko toliko), doma pa je potem šel otroka uspavat. Prišel je v kuhinjo, kjer sem pospravljala posodo in rekel, da je spet našel moj las. Pa mi je spet šlo na živce, da je to rekel, ker mi skozi govori, kako moje lase pobira po stanovanju in sem mu rekla: imaš vsaj kaj za delat! Pa je bilo konec! Kako lahko to njemu rečem itd....In sem mu rekla, da on meni tudi kaj reče, kar se meni zdi krivično, pa bom jaz tudi tako začela in bo videl, kako bo fajn. Potem pa je bilo tisto, kar sem napisala že včeraj. Zdaj sem vam res natančno vse napisala za lažjo predstavo. Včeraj, ko sva se pogovarjala, je rekel, da me dolgo ni bilo k avtu in si je rekel: ne bom je vprašal, kje hodi, ker bo spet vzkipela, pa sem vseeno mogel, ker pač taki sem, da ne morem v sebi nič zadrževat, moram vse povedat v obraz. Taki karakter pač, da bi ga že lahko poznala, da ne misli vse tako slabo, kot reče. Potem zvečer pa sem silila v njega in nisem znala nehat, da je popenil in ni vedel, kaj bi še rekel, da bi me prizadel, pa je naredil "tisto" in mu je žal. Najbolj ga pa je prizadelo (spet je planil v jok), da sem mu očitala, da je slab oče, ker mi ne da otroka, ko vem, da bi vse naredil zanj! Sem rekla, da skozi poudarja, ko se skregava, da mu je malo mar zame in je rekel: če pa veš, da to ni res, da to rečem v jezi, ker te hočem prizadet! Zdaj bi me že lahko poznala in vedela, da mi vidva pomenita vse na svetu! Ko pa me razkuriš in siliš vame, pa zgubim nadzor! Nisem vsega jaz kriv, čeprav zdaj na koncu vse tako zgleda, vem pa, da tega ne bi smel naredit! Najdiva kompromis no, saj sva odrasla človeka in otroka imava oba rada in hoečva, da bi imel vredu družino, ki je midva nikoli nisva imela (kar je res!). Si večkrat rečem, kdaj bo prišla tista sreča? V otroštvu nisem imel nič kaj lepega, ti tudi ne, pa dajva to najinemu otroku omogočit. Nočem, da bi živel samo z enim staršem in da bi gledal, kako se kregava. Morava mu dajati ljubezen in toplino in se imeti rada, da bo otrok to videl in bo sam znal imeti rad in ljubiti. Potem sem mu še rekla, da mi je rekel, da bom umrla, če mu vzamem otroka in da sem se zaščitila, ker se več varno ne počutim zraven njega. In je bil ful prizadet in je rekel: kako lahko sploh kaj takega pomisliš, da bi ti kaj naredil? Sem rekla, da to kaže s svojimi besedami in navsezadnje z dejanji, ker nekoč me bo še vdaril, čeprav je vedno poudarjal, da on punce nikoli ne bi vdaril. Me je stisnil k sebi v solzah in rekel, da tega nikoli ne bo več naredil in naj ne mislim takih stvari, ker naju ima rad! Naj pa razmislim tudi o sebi, saj je prepričan, da sem v poporodni depresiji, a sama tega ne priznam. Sem rekla, da vem, da sem živčna in se ne morem obvladat, ko me razjezi, ampak nej me neha jezit, žalit, provocirat, naj bo ljubezniv do mene. Pa pravi, da on me ne žali, da si jaz to mislim oz. vzamem to tako, ker me vsaka stvar tako prizadene. Da so to čisto normalne besede in nič slabonamerne. Da ga včasih prav šokiram, ko on kaj reče, pa ga napdem, ko sploh ni nič slabega mislil. Ne vem, mogoče sem res v poporodni depresiji, ampak si tega nočem priznati. Rada bi si poiskala pomoč, pa nimam časa za to in sploh ne vem, kakšni so postopki. Rekel še je, da si ne znam organizirat časa, da sem čisto izgubljena in potem imam vse na kupu in sem živčna, ko ni narejeno to in ono. On pa mi pomaga, kolikor mi pač lahko. Da je problem tudi v mojem karakterju, da bi se morala k sebi spravit in biti bolj sproščena. Ali iti na jogo ali k psihologu. Pa sem rekla, da psihologa potrebuje tudi on, saj taka dejanja niso normalna. Rekel je, da ve... Skratka pogovorila sva se, ampak jaz imam še vedno knedl v grlu in na žalost ne morem preko tega. Potreben bo čas, da prebolim to, pozabila ne bom nikoli. Rešitev bi res bila, da bi oba šla na en konkreten pogovor k nevtralni osebi, ki bi pogledala obe strani in enemu ter drugemu odprla oči, saj vedno vsak misli, da ima prav, na koncu ni nikoli zmagovalca in poraženca, ker en in drugi ne priznava, da delava kaj narobe (tiste malenkosti mislim). Zaradi otroka se mi zdi, da nimam časa, da še hodim k psihologu, ne moreva ga kam dati, ker ga še dojim. Pri sebi sem se odločila, da bom poskusila biti bolj strpna. Ko pa me bo spet užalil, prizadel, čeprav se to njemu ne bo zdelo, mu bom lepo rekla, če je bilo to potrebno, ne bom vzrojila za vsako stvar. Ne vem, če mi bo uspelo, ker sem res zelo živčna, nonštop nemirna. Še zdaj ko to pišem, se cela tresem in samo čakam, kdaj se bo mali zbudil, jaz pa še nimam perila
|