Anonimen
|
Draga andreja, najprej iskreno sožalje še iz moje strani.
Sem enkrat nazaj zasledila, ko si pisala o tvoji mami in že takrat sem zraven podoživljala bolezen moje mame, ki ji je prav tako rak vzel najlepša leta, zamudila je mojo prvo službo, rojstvo obeh vnučk, crklanje z njima, kar me najbolj od vsega boli. Tudi pri nas se je na koncu rak razširil, najprej operacije, pol tri leta mir, pol vse skupaj uniči hrbtenico, bila je na vozičku, ves čas odvisna od mene, na koncu odpovejo jetra, padla je v komo, samo ležala je, jaz pa ob njej cel čas. Vsi so mi govorili, da naj tisti zadnji dan grem, pa me je nekaj držalo ob njej. So rekli da se ne bo zbudila, pa se je. Samo toliko da sva se pogledali, da mi je namenila zadnje besede, vprašala kaj počnem tam, če je že tema, potem pa zaspala nazaj....sestre so samo gledale, niso mogle verjet...jaz pa sem vedela da bova še imeli najin zadnji trenutek...
Veš, mi smo nekako naši tavečji punci, ki je zdaj stara šest let, razložili, da je pa njena babi Dana šla k angelčkom, da sedi na zvezdici in da pazi na njo. Tam ji je lepo, nič več je ne boli, je srečna in nas opazuje...In spraševala je vedno znova in znova...in nekako smo kar vsi začeli verjeti v to...In nam je lažje.
Midve z mamo sva živeli sami, tako da sem po njenem odhodu ostala čisto sama, brez službe, s hišo, s stroški,...In to je mene držalo takrat gor, ker sem....takrat na začetku....hotela dokazat, da mi bo uspelo. Pa je šlo. Tudi na bolečino nisem imela takrat toliko časa za mislit. Dobila sem službo, porihtala vse finančno, našla mojega dragega, dobila sve dve prečudoviti punčki,....vse je tako kot sem si vedno želela....le njej bi rada samo za trenutek povedala, da vsega tega ne bi imela, če ne bi bilo nje....nje, ki se je toliko žrtvovala za mene....tako rada bi ji moji dve pupi kdaj dala v naročje...
....čeprav je bil tisti čas, ko je bolehala naporen, je bil vseeno prečudovit, kaj vse sva premagali, kako sva se včasih nasmejali, ko nama je uspelo priti ven v naravo, čeprav je bila na vozičku, pa v hiši en kup stopnic....ah, ti drobceni trenutki takrat....držali so jo da je vztrajala....
....tisto zimo sem jaz diplomirala....ne boš verjela....v enem tednu po mojem zagovoru diplome je šla počivat. Dobesedno oddahnila si je in je ni bilo več. To sem si takrat močno očitala, ker očitno je bilo to tisto, kar jo je držalo...In če ne bi, bi....
Danes vem, da ji je zdaj lepše....da nič več ne trpi....in v spominu še tako živo slišim njene zadnje besede, namenje samo meni....adijo ljubica...
Bil je to tisti januar 1999. leta.....daleč, ampak zame tako blizu. Res je, da ne boli več tako, kot je bolelo, ampak na drugačen način.
Andreja, tebi želim, da bi bila močna in da bi v srcu za vedno čutila mamino toplino in ljubezen. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in moje iskreno sožalje! 
