Nihče nam ne pomaga (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Od šolarčka do šolarja



Sporočilo

Anneda -> Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 10:19:16)

Sem mamica tretješolca. Že od samega vstopa v šolo ima sin težave. Najprej so bile tu zgolj težave kot so motenje pouka in nezmožnost zdržati na istem mestu oziroma pri isti nalogi dlje časa. Kljub temu, da mu že od samega začetka razlagamo, da je pomembno, da posluša, ko učiteljica razlaga, da je ne prekinja in ne moti ostalih, to še vedno počne. Prav tako ima težave, ko je treba dlje časa sedeti in neko nalogo opraviti do konca. Enostavno je skoncentriran 5-10 minut, potem pa konec.

Naslednji problem, ki se je pojavil letos je zaostajanje pri snovi. Domov pride namreč brez kakršnega koli znanja in sploh ne ve, kaj so se v šoli tisti dan učili. Tako, da se moram najprej naučiti jaz in mu nato razložiti snov in z njim vaditi. Vaditi morava vsak dan tudi snov za nazaj, ker drugače, če kak dan izpustiva vadenje za nazaj to enostavno pozabi. To nama vzame 3-4 ure na dan (z vmesnimi počitki). Praktično je vsak moj dan posvečen samo učenju s sinom. Saj se ne pritožujem, še zdaleč ne, ampak enostavno ob vsem tem ne najdem časa še za hčerko, ki me vendar tudi potrebuje. V šoli sem problem najprej omenila učiteljici. Obljubila mi je, da se bo ona tudi aktivneje udeležila dela z njim. Dogovorili sva se, da bo v beležko zapisala, če je bil brez domače naloge (začelo se je pojavljati, da je zvezke pozabljal v šoli, da mu ne bi bilo treba narediti naloge), prav tako sva se dogovorili, da ga oceni socialna pedagoginja. Pa še nekaj je bilo takih dogovorov. Od vsega tega ni bilo nič. Kljub temu, da vidi kako se sami res veliko posvečamo otroku in želimo problem rešiti, ona ne ukrene nič. Naj napišem še, da gre za šolo na vasi, kjer učiteljica uči 2 razreda- 3. in 4. razred, v vsakem so po 4 otroci.  Vem, da je najbrž naporno učiti dva razreda hkrati, ampak se mi vseeno zdi, da bi se morala aktivneje udeležiti v reševanje problema tudi ona. Ker od nje nismo dobili nobene pomoči, sem se obrnila na psihologinjo v zdravstvenem domu. Sin je bil od januarja pa do danes le enkrat pri njej. Naroča namreč le enkrat na mesec, kar se meni zdi povsem premalo in še takrat ko je bil naročen je 3 krat odpovedala termin. Res sem žalostna in razočarana nad sistemom in ne vem kaj lahko še storim, da bi pomagala otroku. Če ima kakšna mamica ali pa pedagoginja kakšen nasvet bi bila zelo hvaležna.

Naj za lažjo prepoznavo problema napišem še nekaj tipičnih znakov, ki jih ima sin:

-težko se zbere, ne more biti daljši čas pri miru, včasih ko se pogovarjamo o eni stvari, kar reče nekaj čisto drugega (ni v povezavi s temo pogovora)
- branje: bere dokaj hitro, a zamenjuje črke, zlasti kratke besede prebere narobe: npr: do prebere od, pa moja knjiga prebere moje knjige,...
- matematika: ima zelo slabo predstavo, kljub temu, da mu vsako stvar skušamo nadzorno predstaviti (rišemo, iščemo primere iz narave,...) hitro pozablja (čeprav pesmice si pa zapomni tudi po več let)
- slovenščina: piše hitro in posledično zelo grdo, včasih zamenjuje črke

No to je le kratek opis. Oprostite za morebitno zmedo in hvala za vsakršno pomoč.





vesel -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 10:29:19)

A lahko vprašam iz kje ste??



karamela -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 10:30:48)

Živjo,

poznam en tak primer ko je otroček hodil na eno šolo in so se vsi doma trudili  z njim se učili, pa kot da si ni nič zapomnil. oz. je sproti pozabil. Vzgojiteljica pač ni nič reagirala, ni bila nič stroga, ni niti nič rekla, da bi imel otrok kakšne težave v šoli.

Potem pa so se preselili v naš kraj, kjer je nova vzgojiteljica takoj v prvih mesecih opazila, da nekaj ni vredu. Potem je sledil pregled pri psihologinji in ugotovili, da ima otrok   mislim, da se reče disleksijo, da meša črke,zamenjuje črke, si stvari ne zapomni  itd.

Otrok se najbrž tudi počuti manj vrednega, prizadetega ker mu ne gre v šoli, pa tudi roko na srce, dandanes znajo biti otroci posmehljivi in se norčujejo do drugih malo drugačnih.

Vztrajaj pri vzgojiteljici, psihologinji, pa mogoče še pri pediatrinji, da otroka testirajo.

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image] za srečo!






aluš -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 10:32:27)

Jaz ti konkretno ne znam svetovat. Vem pa da se da s strani šole kar veliko pomagat. Mi je prijateljica pravila o sodelavki, da ima sin učno pomoč, pa sociologinjo, pa učiteljica pomaga mamici in ji nekaj pripravi, da se doma potem po tistem učita. Otrok je v 4. razredu devetletke in baje da vse dojema počasneje.

Bodi prijazno zoprna v šoli, povej kako je, koliko delata doma. Vztrajaj na tem, da ti oz. šolarju sigurno pripadajo določene pomoči. Če ne v okviru podružnične šole, pa se uredi z matično šolo, ki je večja in ima več kadra. Pa nočem te strašit ampak drugo leto bo še veliko več snovi. Pri mojem v prvih treh letih skoraj nisem vedela za šolo, razen vaje branja pol leta, ker ni skapiral. Lansko leto v četrtem in letos v petem razredu se mora pa kar učit (pa velikokrat še jaz zraven).

Upam, da sem kaj pomagala. V naši preljubi Sloveniji je na žalost ratalo tako, da če si tiho, ti nobeden nič ne pomaga. Za vse se je treba borit, pregovarjat.Zato, pojdi v akcijo, saj gre za tvojega otroka. Dalj boš čakala, slabše bo. Pa veliko sreče vam vsem želim.



Anneda -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 10:39:20)

Vesel, smo iz okolice Kamnika.



oka -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 11:57:39)

Poslala sem ti zasebno sporočilo.

Zaenkrat pa mu lahko pomagaš takole:
-če nima koncentracije, potem delajta nalogo in se učita po etapah. Se pravi preceni koliko ima koncentracije, tolko časa se učita, naredita premor, v katerem naj se sprosti in potem spet učenje. Traja sicer dlje, vendar bo odnesel velko več, kot če bi moral sedeti za knjigami dlje, kot mu to dovoljuje koncentracija,
-pri branju naj si pomaga z ravnilom ali barvno folijo, tako bo skoncentriral na tiso, kar je nad ravnilom ali obarvano in ne bo prehiteval ali zaključeval po svoje. Vsak dan naj ti na glas prebere eno stran,
-za pisavo imaš posebne vaje (lahko ti jih pošljem če želiš), ki zboljšujejo grafomotoriko, pa tudi tehniko sproščanja, ki jo uporabiš preden začne pisati.





LP



lenika -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 13:06:08)

Lahko gre za hiperaktivnost in tudi za disleksijo. Na šoli se zmeni, da ga peljete na pregled in če bo diagnoza potrjena, lahko zaradi primankljajev na učnem področju dobi odločbo, po kateri mu pripada 5 ur defektologa na teden, to je ena ura na dan. Sama imam v razredu otroka z zelo podobnimi simptomi kot jih ima tvoj in ga defektologinja vsak dan eno uro vzame ven in delata. Prav tako piše pri njej vse teste. Ker sta sama in ni ostalih motečih dejavnikov, se lažje skoncentrira. Gre pa ravno tako za tretješolca.



tanikaa -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 13:10:41)

IZVIRNO SPOROČILO: karamela

Živjo,

poznam en tak primer ko je otroček hodil na eno šolo in so se vsi doma trudili  z njim se učili, pa kot da si ni nič zapomnil. oz. je sproti pozabil. Vzgojiteljica pač ni nič reagirala, ni bila nič stroga, ni niti nič rekla, da bi imel otrok kakšne težave v šoli.

Potem pa so se preselili v naš kraj, kjer je nova vzgojiteljica takoj v prvih mesecih opazila, da nekaj ni vredu. Potem je sledil pregled pri psihologinji in ugotovili, da ima otrok   mislim, da se reče disleksijo, da meša črke,zamenjuje črke, si stvari ne zapomni  itd.

Otrok se najbrž tudi počuti manj vrednega, prizadetega ker mu ne gre v šoli, pa tudi roko na srce, dandanes znajo biti otroci posmehljivi in se norčujejo do drugih malo drugačnih.

Vztrajaj pri vzgojiteljici, psihologinji, pa mogoče še pri pediatrinji, da otroka testirajo.

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image]  za srečo!






Tudi jaz sem naprej pomislila na disleksijo in obisk pri psihologu. Na tvojem mestu bi čim prej odšla do osebne zdravnice in se posvetovala z njo.

In brez panike. Z ustrezno strokovno pomočjo boste tudi to premagali. Npr. tudi Tom Cruise je imel disleksijo. 



nejcko -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 14:17:02)

Kot ti je že ena svetovala, obrni se na matično šolo in tam zahtevaj posvet s specialno pedagoginjo ali psihologinjo. Obrni se tudi na splošnega oz. otrokovega šolskega zdravnika, priporočam pa ti tudi, da se obrneš na Center za pomoč otrokom, mladostnikom in staršem (mislim, da je za vas najbližji tak center v Lj, na Gotski ulici). Verjemi mi, da nisi še izčrpala vseh možnosti, zato nikar ne obupaj.

Me pa zanima, ali sin prej ni imel podobnih težav (slaba koncentracija, nemir)? In čudi me, da vas na te težave niso opozorili že v 1. ali 2. razredu, ker težko verjamem, da so se pojavile kar čez noč.

Pri tvojem sinu gre sigurno za kakšno že prej omenjeno motnjo (pomanjkanje koncentracije, hiperaktivnost ali celo disleksijo). Simptomi teh motenj so med seboj zelo podobni oz. se medsebojno prepletajo, zato je resnično potrebno ukrepati čim prej, saj je 4. razred resnično tisti razred, ko se bo šola "resnično šele začela", in tak otrok, ki ostane brez pomoči, je lahko zelo velik revež.

Še enkrat - ne obupaj! Na voljo imaš še kar nekaj možnosti - srečno!!!



Mišni -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 14:34:19)

Resnično pojdi do otroškega psihologa, mogoče samoplačniško do kakšnega drugega, ker ta, h kateremo hodite, očitno ni v redu.

Sicer nisem noben strokovnjak, vendar imamo v družini enega otroka z disleksijo in drugega z motnjo pomanjkanja pozornosti (brez hiperaktivnosti). Moram reči, da so tile znaki, ki jih opisuješ ti, malo od enega in malo od drugega. Zamenjava črk in kratkotrajni spomin so značilni za disleksijo, kratkotrajna koncentracija, motenje pouka pa z motnjo pomanjkanja pozornosti (brez hiperaktivnosti).

Pri disleksije se zdaj tudi pri nas že kar nekaj dogaja, društvo je zdaj ustanovljeno tudi na Gorenjskem, sedež je v Žirovnici. Mislim, da se imenuje Bravo. Za motnjo pomanjkanja pozornosti pa nisem prepričana, koliko jo sploh diagnosticirajo. V glavnem, ta naša punčka, ki to motnjo ima (živi pa na Nizozemskem), in ima res čisto podobno simptome kot tvoj otrok. Le da so ji to na žalost ugotovili šele letos, ko je stara 15 let in je v šoli že toliko v zaostanku, da v tamkajšnjem sistemu ne vem, koliko še sploh lahko nadoknadi.
Tudi v rvojem primeru je po moje skrajni čas, da otroku pomagajo. KER SE DA. Tej punčki (je otrok mojega partnerja iz prejšnje zveze) so dali zdaj Ritalin in menda je postala drug človek, v pozitivnem smislu. N morejo verjet, tudi tega ne, koliko krivice so storili otroku, ki za vse to ni bil sam kriv.

Res vztrajaj in si poišči kakšnega dobrega otroškega psihologa, ker otroku LAHKO POMAGAJO. Pa čimprej, tembolje. Da ne bo preveč v zaostanku v šoli, imel slabo samopodo, kar potem vemo, kaj vse potegne za seboj. Pa vse to po nepotrebne, KER SE RES DA POMAGATI.



bskrle -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 14:39:58)

V Kamniku je dobra psihologinja, prosi zdravnika za napotnico.



Anneda -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 15:08:10)

bskrle: k tej psihologinji, ki je v Kamniku hodimo sedaj. Ne rečem, da ni dobra, ampak očitno nima časa, saj je bil otrok pri njej le enkrat v 4. mesecih, kar se meni zdi odločno premalo.

nejcko: težave so bile prisotne po mojem mnenju že od malega. Že kot otrok ni mogel v stajici sedeti niti 5 minut pri miru. Na težave sem opozorila že psihologinjo ob vstopu v vrtec, pa je rekla, da je pač bolj zahteven otrok. V šoli v 1. in 2. razredu pa je imel učiteljico, ki se je sicer zavedala problema, ampak se tolažila, da bo minilo, da je vsak vstop v šolo težak. Zdaj pa so stvari iz dneva v dan težje, tako zanj kot za nas.

Drugače pa vsem hvala za nasvete in spodbude. Obrnila se bom še na posvetovalnico na Gotski, bomo videli, če bo tam kaj več posluha. Obupali pa ne bomo! 



Anonimen -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 17:19:00)

Definitivno hiperaktivnost IN disleksija, kajti ko sem brala opis tvojega sina, je bilo enako, kakor bi brala opis svojega sina. Ima TOČNO te znake in še kakšnega zraven. S tem, da sem jaz na to posumila v 1. razredu 9-letke in imela tisto leto enake probleme z učiteljico in ostalim šolskim osebjem. Sama od sebe sem ga peljala k pedopsihologu in zaradi nesodelovanja šole sem ga tudi prepisala. Dobil je zdravniško potrdilo in odločbo, da je otrok s PP, trenutno pa jemlje tudi Ritalin. Več o tem lahko prebereš na tem forumu v drugih temah, povezanih s hiperaktivnostjo.



Gina -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 18:32:29)

Uau, 3-4 ure na dan???!! V 3. razredu? Oprosti, ampak tukaj je nekaj hudo narobe. Z nobenim otrokom, ki ga jaz poznam se ni treba učiti v 3. razredu 3 ure na dan, niti če ima hude težave s pomnenjem ali hudo obliko disleksije (tam še sploh ne), niti če ima "motnjo hiperaktivnosti" oz. kratke pozornosti. Poleg tega je še eno dejstvo. Učiteljice na podružnicah imajo mnooooogo več časa ukvarjat se s posameznikom. Sama imam otroka na podružnici, pa imajo precej več otrok kot pri vas, s tem da gre za eno učno mnogo težjo kombinacijo razredov, pa je vse skupaj neprimerljiv luksuz v primerjavi s tem, kaj pomeni voditi razred s 27., 28. otroki na matični šoli - tako da tisti nasvet, da bo na matični šoli bolje, ne drži ravno. Na matični šoli ne bodo imeli časa zanj, ker bo en sam med 27., tukaj je pa en sam med štirimi. Več individualnega časa zanj kot zdaj, ne bo imela zanj nobena učiteljica nikdar več. Morda se pa učiteljica veliko ukvarja z njim, pa že tam ne gre. Včasih starši ne sprejmejo hitro dejstva, da otroku pač šola ni pisana na kožo, da morda v resnici težje sledi ciljem. Kako pa dosega cilje? Mislim kako uspešen je v končni fazi s tako ogromno pomoči zraven, pa še z individualno učiteljico v bistvu? Lahko gre v resnici za kakšne specifične motnje. Zamenjevanje črk in neorganiziranost sicer spominjata na disleksijo, vendar bi tam težko v 3. razredu zelo tekoče bral, poleg tega bi komot dosegel vse cilje brez najmanjšega napora. Tudi ne bi imel težav s koncentracijo kot tako, ampak zgolj z organizacijo in branjem, pisanjem, ter bi posledično ustno dobro odgovarjal, pisno pa obstaja možnost da čisto zanič. Motnje pozornosti bi lahko bile, vendar se tudi motnje ne kažejo vedno na vseh področjih hkrati. Lahko bi zgolj ne sledil pouku, pa nič motil, lahko bi motil, pa čisto sledil pouku,.. ponavadi hiperaktinim otrokom vendarle ne "udari ven" to na področju razumevanja, ampak bolj na tem, da morajo nekaj fizično početi...vmes pa precej dobro vse zaznavajo in štekajo.... Če tvoj otrok dela nalogo zelo dolgo, je to lahko motnja pozornosti, seveda, vendar ti otroci, če sediš poleg vse precej hitro naredijo, ker jim pozornost usmeriš na tisto določeno reč, kamor sami pozornosti brez tebe ne morejo usmeriti. Zakaj torej delata naloge ali se učita 3-4 ure? Ali morda obstaja možnsot, da fant tebe malo okrog prinaša, da razteguje čas, ker se mu pač ne ljubi? Ali obstaja možnost, da bi ti ta čas skrajšala na pol ure, če bi on takrat rees delal? A veš, fantje pogosto to strategijo uberejo, ker čese jim ne da, bodo storili vse, da jim ne bo treba, ne pomislijo, da s tem sami sebe kaznujejo s sedenjem poleg zvezka toliko časa vsak dan. A mu kdaj rata preskočit obveznosti zavoljo nategovanja časa? Ne vem, ugibam. Vsekakor se mi zdi vse skupaj čudno in vredno tvojega temeljitega razmisleka. V vsekm primeru pa ti svetujem, da gresta obiskat center na gotsko v ljubljani, ali kakor je nejcko napisala, da poiščeta pomoč:

IZVIRNO SPOROČILO: nejcko

Kot ti je že ena svetovala, obrni se na matično šolo in tam zahtevaj posvet s specialno pedagoginjo ali psihologinjo. Obrni se tudi na splošnega oz. otrokovega šolskega zdravnika, priporočam pa ti tudi, da se obrneš na Center za pomoč otrokom, mladostnikom in staršem (mislim, da je za vas najbližji tak center v Lj, na Gotski ulici). Verjemi mi, da nisi še izčrpala vseh možnosti, zato nikar ne obupaj.



naniplus4 -> RE: Nihče nam ne pomaga (10.4.2008 18:56:34)

Tu je dejansko nekaj narobe. Kaj, je pa lahko zelo različno. Lahko gre za katero od učnih motenj, možno je tudi to, kar je napisala Gina (po domače povedano otrok malo ... starše, ki se drugače zagotovo ne bi toliko ukvarjali z njim - tudi to je lahko razlog - mama se ukvarja z mano samo če se greva "igrat šolo", se bom pa pač z njo "igral šolo"), drugače pa tole mene zeeeelo spominja na nekega otroka, ki ga starši na vse kriplje tiščijo v običajno oš in zato z njim delajo po 3, 4 ure na dan že od 1. razreda, zdaj, ko je skozi prste pogledano in z veeeliko pomoči prilezel do 7. pa delajo tudi po 8 ur dnevno pa še vedno najbrž ne bo šlo. Mogoče deček dejansko ne zmore in bi se veliko lepše imel v šoli s prilagojenim programom, pa tudi samopodobo bi imel tam veliko boljšo, vsaj kakršne izkušnje imam s tem jaz. Premislite, posvetujte se s psihologinjo, s svetovalno delavko na šoli in s katerim od defektologov ali specialnih pedagogov, ki zagotovo delajo tudi na vaši ali pa na matični šoli. Po temeljitem premisleku pa se odločite tako, da bo otroku ne samo v korist ampak bo imel tudi lepo in sproščeno otrštvo, kakršno si zasluži.



Anneda -> RE: Nihče nam ne pomaga (11.4.2008 9:18:51)

Gina, hvala za nasvete. Da ti še odgovorim na tvoja vprašanja:

Najin učni dan zgleda približno takole: najprej mu razložim snov, ki so jo v šoli jemali (ker iz šole ne prinese nič), nato narediva domačo nalogo (običajno ma 2 strani matematike in 2 strani slovenščine, pa mogoče še kako nalogo iz okolja). Ta razlaga in naloga nama vzameta približno 2 uri, s tremi 5-10 minutnimi pavzami. Potem pa vsak dan narediva še kratek pregled za nazaj (poštevanka, seštevanje, odštevanje, geometrija, branje 10 minut). Poskušala sem že izpustiti to ponavljanje za nazaj, oziroma sem ga uvedla le 2 krat na teden, ampak se ni obneslo. Problem pri njem je, da če mu danes npr. razložim kaj so soda števila jutri ne ve več, če ne ponoviva. Zanimivo pa je, da se je pesmico ali pa igrico za dramski krožek zmožen naučiti in si jo zapomniti zelo dolgo časa (npr. še vedno zna igrice iz 1. razreda). Tako, da se meni vse bolj zdi, da  tisto, kar ga zanima brez težav osvoji in si to tudi zapomni. Čeprav je pa res, da je matematika bolj problem, ker nima predstave.

Glede na tvoje vprašanje o dosegu ciljev. Cilje dosega praktično vse, le nekatere delno dosega. Nedoseganja ciljev ni. Ampak mene skrbi dejstvo, kaj bi se zgodilo, če se mu doma ne bi toliko posvečali. Ne vem, če me razumeš, ampak skrbi me, kaj bo potem ko bodo prišli višji razredi in z njimi več predmetov in snovi. Je res to, kar mi razlaga učiteljica, da se je treba zdaj v nižjih razredih maksimalno potrudit in da potem nekako od 5. razreda naprej kar speljejo zadevo in postanejo samostojni pri učenju???

Glede učiteljice je tako. Osebno mislim, da otrok ne bi smel priti iz šole brez znanja- njena naloga je, da mu snov razloži in vztraja dokler je ne razume, ampak izgleda da tudi ona nima posebnega interesa. To se kaže tudi iz dejstva, da se skoraj nikoli ne drži tistega kar se zmeniva na govorilnih urah.

In še tvoje vprašanje, če me malo okrog prinaša, glede podaljševanja časa. Ja mam tudi jaz včasih ta občutek. Ampak ne zato, ker drugače ne bi imel pozornosti, pač pa zato, ker se mu enostavno ne ljubi. Šola se mu ne zdi pomembna. Vedno pa se striktno držimo tega, da mora kljub zavlačevanju opraviti vse ostale obveznosti.

Joj oprosti za ta dolg odgovor. Še bi lahko pisala, ker se enostavno problema ne da opisati na eni strani.



Anneda -> RE: Nihče nam ne pomaga (11.4.2008 10:07:02)

Naniplus4, sprejmem tvoje mnenje, vendar vseeno menim, da še ni čas za razmišljanje, da bi otroka vpisala v posebno šolo. Najprej bomo dobili strokovno mnenje kaj je narobe z otrokom in kako mu pomagati, šele potem bomo razmišljali o tej opciji. Ker kot sem že napisala sin nima primanjkljajev na vseh področjih.



tinca35 -> RE: Nihče nam ne pomaga (14.4.2008 10:07:42)

Moj sin je imel tudi podobne probleme. Zapomnil si je zelo malo in smo morali doma veliko delati z njim v 2 in 3razredu. Ko je zaključeval 3 razred me je njegova učiteljica
zelo presenetila z izjavo da razmišlja da bi fant ponavljal razred.Ker da ni skoncentriran pa da slabo sodeluje, matematika da mu dela probleme pa piše počasi cilje je dosegal vse. Ko je prišel v 4 razred je pa prvi test mat. pisal 5. in razred zaključil z pravdobrim uspehom mat. celo zaključena 5. Nekega dne se srečava z učiteljico iz 3raz. pa mi reče da si ni nikoli mislila, da se je tako zmotila v oceni otroka.
Zdaj je 5 razred in je uspešen zelo ima 4 in 5. Samo vstrajaj in mu pomagaj boš videla fant bo malo še dozorel in uspehi bodo prišli.
 



Stran: [1]