|
BOLHICA2004 -> Včerajšnji bum (9.2.2005 13:35:28)
|
Veliko se z možem prepirava že od nosečnosti naprej, včeraj pa je bil bum! Sem čisto na tleh, potrta. Tudi grozil mi je. Hoče otroka, če bi se ločila.
On za otroka res vse naredi in ga ima strašno rad. Dal bi življenje za njega. Ampak jaz mu ga ne dam! Večkrat poudarja, da mu zame ni mar, samo za otroka. Potem se pa stvar pomiri, se kao pobotava in mu je za vse žal oz. reče, da ni mislil tako.
Včeraj pa sva res imela bum. Jaz se mu ne pustim, ko me zmerja in nikoli ni tako, kot bi moralo biti, za nič nisem sposobna, nisem dobra mama in ne vem kaj še vse. Teh očitkov imam že čez glavo. A prebedim cele noči pri otroku, ko ne spi, on pa spi v dnevni sobi že kar en čas, da gre spočit v službo! Včeraj pa sem mu rekla, da mi naj da otroka, ker se je tako jokal pri njemu v naročju in mi ga ni hotel dati. Rekla sem mu, da je tudi moj otrok, je rekel, naj se ne približujem, ker bom umrla, potem mi ga je dal. Pa sem mu rekla, naj naju pusti pri miru in je rekel, da mene zlahka, otroka pa nikoli. Bil je ful živčen in ko je on slabe volje, bi lahko ubijal. Predvsem ker sem mu očitala (že cel dan sva se kregala), da je slab oče, ker pusti otroka jokat in ne pusti, da ga jaz pomirim, on pa mi je očital, da tako dolgo jem (jeva izmenično), se tako dolgo tuširam, gledam mehiško nadaljevanko...Skratka - koga ne bi to prizadelo? In sem mu rekla, če mu je tako težko počakat z otrokom, da se v miru najem....
Potem na koncu je pa naredil nekaj tako nizkotnega kot lahko naredi ne vem kdo!! Ker me ni mogel potisniti v tisti jezi (me je že večkrat, tudi en dan pred porodom na primer), ker sem imela otroka v rokah, mi je pljunil v obraz!!! Nagravžno!!! Potem sem otroka pristavila k prsim v postelji in še je nazaj prišel z besedami, da naj premislim danes, kaj bova naredila, ker tako več naprej ne gre. Skozi mi pa nekaj očita in če me ni takoj k avtu, ko gremo na obisk, že gnjavi, kaj sem delala tako dolgo, pa da nisem zorganizirana, pa to, pa ono...Vse delam narobe, ponižuje me in žali, da se na koncu počutim jaz totalno manjvredna.
Jaz pa sem od nosečnosti dalje (priznam!) zelo občutljiva in me vsaka stvar prizadene. Tega seveda on ni nikoli razumel, kako delujejo hormoni, ko pa sem rodila, pa me je še bolj začel poniževati, kako ne znam otroka pomiriti itd....Samo on je najboljši. Velikokrat jočem in jočem, potem je spet bolje, pa mu je žal, pa pravi, da ni tako mislil, da samo v jezi reče, ampak mene razjeda in se vse skupaj samo stopnjuje. Jaz pa mu res jezikam nazaj, ker ne prenesem žalitev in potem sem jaz vsega kriva, kao da sem ista kot moja mama in si zaslužim še zaušnico (vdaril me še ni, le potisnil).
Jaz se ne bi rada ločila, rada bi, da bi odnos bil normalen. Da me ne bi nonstop zmerjal, očital, poniževal, on pa pravi, da sem nenormalna, da me ne ponižuje, ampak jaz le to tako vzamem. Otrok se mi smili, ker se prepirava pred njim. Zdaj je še majhen, kaj pa potem?
Hudo je, imam pa ga vseeno rada in ostale njegove lastnosti so super, le to zbadanje me nenormalno moti!
Ne vem, kaj naj naredim. Mi pa je zdaj veliko lažje, ko sem se izpovedala nekomu.
|
|
|
|