a se mu je kaj hudega zgodilo v preteklosti, ker napadi panike morajo imeti neko podlago?

a - pretirano previdni starši, ki opozarjajo, da je svet nevaren,
b - pretirano kritični starši z visoko postavljenimi standardi,
c - emocionalna nezanesljivost in odvisnost staršev,
d - starši, ki zavirajo samo-uveljavljanje otrok.


evo... in tocno tole njegova mati se vedno pocne!!!!

IZVIRNO SPOROČILO: ursalara

Lep pozdrav!
Moj partner ima podzavestni strah zagrabi ga panika ko se vozi sam v avtu takrat ne more ne naprej ne nazaj,ce je kdo z njim v avtu mu je lazje ceprav ga je tudi ze zagrabila panika.Zjutraj ko vstane bruha slino in se dobesedno davi.Cez dan ima obcutek kot da bo izgubil zavest,oblivajo ga slabosti ki ponavadi trajajo cez cel dan.Ne vem vec kako naj mu pomagam obisoval je tudi ze psihiatrinjo ki mu je prepisala tablete(Anafranil),obiskala sva tudi ze marsikaterega bioenergetika,alternativnega zdravnika(zeliscar)in nic mu ni pomagalo razen alternativni zdravnik mu je malo pomagal a zdaj je terapij konec in spet smo na istem,dal je skozi tudi vse preiskave in vsi izvidi so bili b.p.Prejsni teden sva bila ponovno pri psihiatrinji in dobil je nova zdravila in zacela sva se dobivati z psihoterpevtko ona mu je razložila da od panike ni se nihce znorel in da se to da skenslati z terapijami in vajami za dihanje mora se nauciti ziveti s tem meni pa je zabicala da mu ne smem dajati potuhe in da se ne smem voziti z njim oziroma ga spremljati ce to le ni nujno!in res odločila sem se ce mu lahko tako pomagam mu pac ne bo dajala potuhe to sem povedala tudi njegovim starsem in sestri in so mi vsi dejali da bomo drzali skupaj.Tukaj pa je nastal problem.Nekaj dni mu je slo super zdaj pa mi strajka spet ze nekaj dni,ko se mu uprem je uzaljen in prizadet in takoj poliče svojo mamo in ona leti za njem in se vozi z njim mene pa obsoja da mu ne stojim ob strani se malo pa se bo meni zmesalo tak pritisk iz vseh strani ponovno sem govorila z psihiatrinjo in mi je dejala da naj vztrajam pri svojem ker drugace mu ne bom z nicemer pomagala,poskusam ga razumeti vem da mu ni lahko,z njim hodim od enega zdravnika,psihiatra do drugega vec ne vem kaj naj mu njemu pa se ni dovolj,tako mi je hudo ko ga gledam takega a nihce se ne vprasa kako se jaz počutim sem ful zivcna zaradi tega in ob enem tukaj trpi se 3 mesecna hcerkica!Kaj naj storim ne vem ne najdem izhoda njegova mama pa me niti malo ne upošteva to se vleče ze dve leti pa je bilo ze malo bolje zdaj je pa spet slabse,kaj naj storim ker sem pod takim pritiskom da se bo meni zmesalo ne njemu!