PIAF
|
Pred 9-imi leti sva se razšla s fantom (po 7-ih letih zveze) zaradi alkohola, ki je bil vedno bolj prisoten pri njem in seveda neresnosti, drugačnega pogleda na življenje. Imela sem ga zelo rada, sprva sva bila prijatelja (iz osnovne šole), to prijateljstvo se je v srednji šoli razvilo v ljubezen. Ampak tistih pravih močnih čustev, strasti ni bilo iz moje strani nikoli prisotnih, bolj sem čutila ob sebi res zelo dobrega prijatelja, s katerim se lahko pogovarjaš čisto vse. Vem, da sem ga zelo prizadela, zato sem tudi sama čutila močno bolečino, ampak drugače ni šlo, saj sem si hotela ustvariti družino, na kar pa on ni bil pripravljen še vrsto let. Spoznala sem drugega fanta, sedanjega moža, s katerim imava 2 otroka. Tukaj je bila ljubezen na prvi pogled, polna strasti in zelo sva se ujela, saj imava enake poglede na življenje. Pred tremi leti se je moj prvi fant smrtno ponesrečil. Ravno sem bila noseča in na pogreb nisem šla, ker bi me preveč strlo. Bila sem res v šoku, saj se mi je zdelo, da je moja preteklost nenadoma izbrisana, da je z njim šlo vse v nič, počutila sem se tako prazno. Ob sebi sem imela partnerja, ki me je podpiral, vse misli in bolečino sem zatrla v sebi in se skušala veseliti novega življenja. To mi je uspevalo, čeprav je večkrat na dan misel uhajala k bivšemu in njegovi kruti smrti. Od takrat pa vse do danes zelo pogosto sanjam o njem. Sanjam vedno lepe sanje, ni nočna mora. Sanjam, da sva skupaj, da sva par, da se ljubiva, požava, se imava rada. Vedno sanjam lepe sanje z njim, le da so v drugačnih okoljih. Ampak teh sanj me je počasi že malo strah. Sicer ne verjamem v vraže, v posmrtno življenje in podobno, ampak se včasih sprašujem, zakaj se mi to dogaja. Prijateljica je rekla, da "iz drugega sveta" išče stik z menoj, zato ga imam ponoči skozi v podzavesti, v sanjah. Takšnih in podobnih stvari ne verjamem, ampak del mene pa se sprašuje, zakaj se mi to dogaja. Šla sem tudi na pokopališče in mu prižgala svečko. Ko pridem do groba, me je taka groza, tako bolečino čutim, da kar zbežim. Ima kdo podobne izkušnje? Kaj lahko naredim, si pomagam? Res mi je hudo in te pogoste sanje me venomer spominjajo nanj, jaz pa bi rada normalno zaživela s svojo družino. Saj ne pravim, da se ga nočem spominjati, daleč od tega, on bo vedno ostal v mojem spominu na lepo "otroštvo" z njim, ampak ne nenehoma v svojih sanjah........
|