|
Seven* -> Navajanje na kahlico na način "Montessori" (29.3.2008 10:10:06)
|
KAHLICA NA NAČIN »MONTESSORRI«
Avtor: Susan Tracy
Navajanje otroka na kahlico/stranišče je lahko zelo enostavno, če se na ta proces pripravimo vnaprej in smo pozorni na čas, ko je otrok nanj pripravljen. Številni pristaši Montessori pedagogike se strinjajo, da je uporaba bombažnih plenic že od rojstva dalje najboljša izbira. Poleg skrbi za naše okolje so naravni materiali boljši tudi za nežno dojenčkovo kožo. Poleg tega, kot priprava na kasnejše navajanje na kahlico, otrok lažje občuti mokroto in jo razume kot vzrok lastnega opravljanja potrebe. To je prvi korak, s katerim otroke pripravimo na ta proces, še preden so razvojno pripravljeni nanj. Približno v starosti 12 mesecev večino otrok začne zanimati kopalnica. Hočejo raziskovati, se igrati z vodo (tudi v stranišču) in začnejo vztrajno slediti staršem, ko odidejo na stranišče. To so zgodnji znaki za otrokov interes navajanja na kahlico. Nekje v starosti 15 mesecev otroci pogosto pokažejo interes za nošenje spodnjih hlačk. Veliko jih je prav navdušenih nad procesom slačenja in oblačenja in se pogosto slačijo, ko to najmanj pričakujemo. Ni nenavadno za otroke te starosti, da preizkušajo spodnje perilo starejšega bratca/sestrice ali tudi starša. Kar se zdi na prvi pogled zgolj še ena malčkova simpatična domislica ali način za pridobivanje pozornosti, pa je najverjetneje še en znak zanimanja za »kahlico«. Med 13. in 14. mesecem mnogi malčki želijo sedeti na stranišču ali kahlici, s čimer hočejo posnemati starša ali sorojenca pri opravljanju potrebe, čeprav se še niso naučili kontrolirati svojega mehurja in črevesja. Na tej točki lahko starši z malo truda začnejo seznanjati otroka s celotno rutino – slačenje hlač, pravilno sedenje na stranišču, brisanje po opravljeni potrebi ter nazadnje oblačenje, splakovanje stranišča z vodo iz kotlička in umivanje rok. Večina otrok bo z lahkoto osvojila rutino, prav kakor se z opazovanjem naučijo tudi ostalih življenjskih veščin v Montessori okolju. Očaranost malčka nad straniščem lahko privede starše k odločitvi, da zaklenejo vrata kopalnice ali spuščajo pokrov straniščne školjke v strahu, da bi se malček v trenutku njihove nepazljivosti igral z vodo v stranišču, pri čemer bi padel naprej in se poškodoval ali celo utopil. S tem dejanjem pa damo otroku informacijo, da sta kopalnica in stranišče prepovedani območji. Stranišče jih morda privlači le kot vir zabave z vodo. Zato je bolje otroku omogočiti dostop do vode na drugačen način – lahko kot miza s predalom za vodo (op. p.: Eden od značilnih pripomočkov v Montessori učilnici, izgleda kot običajna mizica, v kateri je spravljeno korito ali dve za vodo), plitek umivalnik ali skleda ali plitev škaf/bide. Dovolite otroku, da eksperimentira s splakovanjem stranišča in mu, ko začutite njegovo zanimanje, razložite delovanje teh delov telesa in njihovih funkcij. Odzovite se na njihova vprašanja z jasnimi, iskenimi odgovori, primernimi njihovi stopnji razumevanja. »Vsi kakamo. To je nekaj normalnega. To je način našega telesa, da se znebi tiste hrane, ki je ne potrebuje.« Mielinizacija je proces v otroški dobi, v katerem se živci obdajo z mastno snovjo, mielinom, ki pospešuje prenos živčnih dražljajev od celice do celice. Ko se živčni sistem izpopolnjuje, odraščajoči malček začenja dosegati vedno boljšo usklajenost svojih gibov. Ta proces se odvija od glave navzdol. Razvijajoči se dojenček najprej pridobi kontrolo nad svojo glavo, nato nad rokami in trupom in nazadnje nad nogami in stopali, s čimer pridobi sposobnost za gibanje z zavestnim namenom in kontrolo. Ta proces mielinizacije oz. integracije živčnega sistema, ki napreduje od glave navzdol, prav tako zajame dojenčkov osrednji del telesa. Ko živčne celice postanejo mielinizirane, prav ko pridobiva otrok nadzor nad ostalimi mišicami, proces zajame tudi nadzor nad mišicami zapiralkami, ki kontrolirajo mehur in črevesje. Teoretično se te mišice mielinizirajo veliko pred mišicami nog, kar se je potrdilo pri opazovanjz zelo majhnih otrok. Okrog 18. meseca otroci vstopijo v občutljivo obdobje, v katerem najlažje pridobijo kontrolo nad svojim zdaj že močno razvitim živčnim sistemom. V tej fazi ima večina otrok tako psihično zmožnost kot tudi interes za kontrolo mehurja in črevesja. Če jim ponudimo priložnost, da preživijo čim več časa v spodnjih hlačkah namesto v plenici, se začnejo močneje zavedati teh telesnih funkcij. Vpojnost plenic za enkratno uporabo malčkom preprečuje, da bi občutili, kdaj so se pomočili. Med tem občutljivim obdobjem se bo otrok, če je večinoma, če že ne povsem, v spodnjih hlačkah, kaj hitro naučil občutiti, kdaj je mehur poln in mora v kopalnico. To pa je že pravo. Otrok je razvil nevromišično zmožnost kontrole nad lastnim telesom, ima interes za uporabo kahlice in je konkretno na poti osvajanja posameznih korakov, ki so potrebni za to veščino. V tem obdobju je zaželeno, da so starši sproščeni in pripravljeni na ta proces. Morali bodo ostati mirni, ko bo imel otrok nezgodo. Treba je biti zelo potrpežljiv in na otroka učinkovati pomirjevalno, kadar se to zgodi. Morda lahko pripravijo nekaj starih brisač, s katerimi lahko starši in otrok skupaj pobrišejo lužico. Spodnje hlačke naj bodo spravljene v nizkem predalu, polici ali košari, od koder jih bo otrok lahko vzel sam, ko jih bo potreboval. Pripravijo lahko tudi priročno košaro za mokre spodnjice in uporabljene brisače. Mnogo otrok, ki pri tej starosti začne uporabljati spodnjice, v nekaj tednih ali mesecih redno in dosledno uporablja stranišče. Tega se naučijo iz želje po samostojnosti. Starši so lahko do malčka vzpodbudni in pripravijo okolje, ki bo podpiralo njegovo motivacijo, ko bo pripravljen: uporaba bombažnih plenic, dopuščanje neoviranega dostopa do kopalnice; poskrbeli bodo lahko za primerno pot za otrokovo raziskovanje tako uporabe stranišča kot igre z vodo, potrpežljivo razložili telesne funkcije, priskrbeli brisače za brisanje nezgod in bili nežni in razumevajoči, ko se te pripetijo. Navajanje na kahlico ni nekaj, kar bi s trudom dosegli starši, temveč je, oziroma bi moralo biti naraven proces, ki izhaja iz otrokovega lastnega interesa, želje po samostojnosti in samospoštovanja ter postopnega nevrološkega razvoja. »Sam sem uspel!« Uporaba kahlice je otrokovo delo, ne delo njegovega očeta ali matere. Starša pri tem igrata drugotno, oporno vlogo. Tako nagrada kot kazen sta zato nepotrebni in neprimerni. Občutljiva doba se, po mojem opazovanju, konča pri nekje 24 mesecih. Ko je otrok starejši, navajanje na kahlico postane vedno težje in vedno večji problem med otrokom in staršem. Najbolje je dopustiti otroku več samostojnosti, priskrbeti spodnjice in popolnoma odstraniti plenice. Otrok se tako lahko samostojno privadi te veščine.
|
|
|
|