|
honey -> RE: prekinitev nosečnosti (23.12.2008 8:51:36)
|
Imela sem ss v 6-7 t nosečnosti, ampak ne vejo vzroka, zakaj. Res pa je, da sem, ko sem začela razmerje z mojim sedanjim možem, spoznala njegovega strica, ki je imel DS. In že takrat sem sklenila, da se bom, v primeru, če se mi zgodi ta smola, da bi ugotovili, da nosim otroka, ki ima možnost za DS ali kakšno drugo genetsko bolezen, odločila za UPN. Ker takega trpljenja mislim, da si ne zasluži nihče - ne tisti, ki je bolan, ne vsi ostali okoli. Zato sem se po ss tolažila s tem, da je bilo po vsej verjetnosti s pikico kaj narobe in sem lažje preživela tiste dneve. Ves čas sem razmišljala in se spominjala Francija (moževega strica), kako je vidno pešal. Sicer je dočakal (pravijo) neverjetno starost 54 let, ampak zadnjih 10 let sploh ni bilo več življenje. Priklenjen je bil na posteljo, ni mogel jesti (vso hrano mu je morala mama pasirati), pil je po žlički, zadnji 2 leti je bil v plenicah - v glavnem, samo trpljenje zanj in za vse ostale.
Zavedam se, da tale post ni ravno primeren in vzpodbuden, ampak rada bi ti povedala, zakaj sem se odločila, da če dobim kdaj take izvide v nosečnosti, se definitivno odločim za UPN, pa naj bi bilo še tako grozna in težko. Ampak ko se spomnim nazaj, si mislim, da tega si res ne zasluži nobeno živo bitje.
|
|
|
|