nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: Primoza RR
Saj enostavno ti pravim ravno to. Večji del problematičnih odličnjakov je, trdim, nadpovprečnežev, katerim je potrebno posvetiti več časa kot povprečnežem. Če se greš ti v razredu uravnilovko ga biksaš ti in ne jaz. Seveda pa se s takim človekom verjetno ni enostavno ukvarjati, ker je poln samega sebe in že zato učitelju zoprn in trn v peti.
Ti bom kopirala kar Ginin odgovor, kajti na točno takšno vrsto problematičnosti sem mislila:
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Če se vrnem na učence, bistre učence, ki zganjajo cirkus. Zdi se mi, da njihova nejevolja zadnjih 10 let, odkar si upajo resnično nemogoče reči, ne izvira iz dolgočasja zaradi predmetnika ali nenavdušenosti učiteljev nad snovjo. Zdi se mi, da izvira predvsem iz totalne razvajenosti in zahtevanja, da je vse in takoj po njihovo. NJim se npr. že v 2. razredu ne da vaditi pisanje. Oni menijo, da dovolj znajo. Ne bodo se več trudili in vadili. Nekaj v resnici že znajo, saj so bistri, več kot malo manj bistri, ki pa so vendarle po svoje bolj pametni, kajti naredili bodo nekaj zase in v resnici vadili brez odgovarjanja. Zakaj bi oni, zelo bistri otroci poslušali neko pravljico, ker zahtevajo drugo, ne bodo poslušali, če je ta pravljica ok, čeprav je ne poznajo, apriori zahtevajo svojo, sicer pa mečejo zvezke v zid. Ne bodo plesali, ker to njim ne paše. Ker ne marajo plesati, najprej nagajajo sošolcu, potem pa trmasto sedijo na tleh in pač ne bodo plesali. Ker oni vse vedo o slovnici (pa v bistvu ne vedo), bodo raje med vajami o uporabi velike začetnice brali knjigo ali strip, saj je to bolj luštno, kot slovnica, a ne. Kadar niso v paru z nekom, ki ga zahtevajo, bodo drugega sošolca že nekako kaznovali.... Hočem povedati, da je razlika med nekom, ki zaradi dolgčasa zganja neumnosti, ali zaradi poneumljanja, pač zaradi neke upravičene reči, ter med nekom, ki zganja cirkus zaradi razvajenosti, egoističnosti in tega, da je stalno v centru pozornosti. Tak otrok tudi meni, da je enak z učiteljem in da se lahko do njega nevljudno vede. Nima izdelanega odnosa do nikogar. Ker je toliko bister, da lahko z levo roko dela šolo, se zaveda, da glede na odnos staršev do šole, ter glede na splošno slovensko stanje v družbi, itak lahko dela kar mu paše. Torej dela po svoje, nevljudno, egoistično in samovoljno- s čimer se prav gotovo na nek način strinjajo tudi njegovi starši, saj so ga vendarle tako vzgojili (sama še nisem naletela na ultra problematičnega otroka, ki ne bi imel za sabo problematičnih staršev, če jih ne bi imel, bi bil morda samo naporen, pa nič več kot to).
Upam, da razbereš razliko med zdolgočasenim odličnjakom in nesramnim in nevzgojenim odličnjakom. In slednjemu je pač potrebno dati včasih tudi kakšen vzgojni ukrep (v prvem postu omenjena učenka), ker ga je enostavno potrebno postaviti na realna tla, da ni nedotakljiv.
Verjetno se strinjaš, da so pri vzgoji ključne meje - in meje moramo učitelji postaviti tudi učencem in te meje morajo veljati za vse, neglede na to ali gre za super odličnjaka ali nezadostneža. Nesramnost v šoli pač nima kaj iskati. Pika.
Če mi verjameš ali ne, imam jaz veliko raje bolj živahne učence od tistih, ki me samo nepremično gledajo, si vse lepo zapisujejo, ki jim niti z besedo ni treba reči, pa že naredijo - so kot lutke. Od takih ne dobiš nobene povratne informacije, počutiš se kot en bedak, počutiš se popolnoma nezanimiv in dolgočasen.
Jaz veliko bolj uživam, če so učenci zgovorni, da sodelujejo, pa čeprav tudi s kakšno povsem "glupo" izjavo ali vprašanjem, mogoče celo izven konteksta - no, to slednje je smrt zame, ker se blazno rada pogovarjam z učenci o stvareh izven učne snovi, o glasbi, o filmih, o slavnih, o tem, kako živijo, kako preživljajo prosti čas in velikokrat se zgodi, da več kot pol šolske ure preživimo ob čvekanju - ne dovolim pa nesramnosti, žaljenja, prevzetnosti, ne dovolim, da se učenci do mene obnašajo, kot da smo krave skupaj pasli! Ker četudi sem jim kdaj dolgočasna ali nezanimiva, sem starejša od njih, sem jim v šolskem poslopju v času pouka avtoriteta, kar že po osnovnem bontonu zahteva, da so do mene spoštljivi.
In učenca, ki je bister, a hkrati zdolgočaseno nemiren, vedno skušam motivirati z dodatnimi nalogami, s kakšnim natečajem ali tekmovanjem; če pa je do mene žaljiv, ja, potem pa mi je trn v peti in bom vse sile napela za to, da ga bom skušala usmeriti na pravo vedenjsko pot. Na račun tega pa sem ga pripravljena prikrajšati celo za kakšno dodatno znanje; slednjega bo zlahka kdaj nadoknadil, za popravljanje slabega vedenja pa čas beži in so lahko manjki nepopravljivi.
< Sporočilo je popravil nejcko -- 29.3.2008 23:27:44 >
|
Natisni
) starši bi res vsak dan klepetali o otroku, kakšni pridejo vsak mesec, kakšnih nisem videla že od sept. 06. Če je vse ok, je čisto dovolj 1x na 3-4 mesece, vsaj meni se tako zdi. V bistvu mene ne moti, če bi se starš pogovarjal o zadevah v šoli, po moje sem tudi jaz malo preveč klepetava. Zdi se mi pa čudno, če nekoga ni leto in pol. To se mi pa zdi čudno, ja, samo to je v bistvu njihov problem, a ne. Največji problem je, ker so obveščeni zgolj iz ene strani, ki je včasih neobjektivna. 
. 
