Gina
|
No, bom še malo vskočila v debato. Mene tudi šola ni pretirano zanimala. Živ dolgčas bi temu rekla, enako kot primoža. Toliko fajn reči na tem svetu, mi smo se pa morali učiti toliko bedarij, od katerih polovica sploh držala ni ali je bila zastarela ali pa ni štela pod uporabno znanje. Ravno iz tega svojega živega spomina na šolo, se mi zdijo tako zelo pomembni učni načrti. Oni določajo, kaj se v šoli mora poučevati, kateri cilj morajo otroci doseči. Ne da so zdaj enaki cilji, kot smo jih mi morali doseči, veliko več jih je in bolj brezsmiselni so. To se mi zdi osnovni problem vsega skupaj. S kakšnim namenom so tako postavljeni? Kako si lahko kdo predstavlja, da bodo tako otroci kaj uporabnega znali? Ne štekam, res ne. Kar se tiče problematičnih odličanjakov. Sama sem se zavedala v šoli, da veliko vem in da me ne more noben učitelj zaj... To so mi velikokrat tudi dali vedeti starši, pa že tako so mi na vsakem koraku spodbujali samozavest. Torej sem bila odličnjak, ki si je marsikaj upal. Če mi je bilo dolgčas, sem do nezavesti klepetala. Če mi je bil kak učitelj zoprn, sem štrikala med urami in motila, kolikor se mi je želelo. Če mi je kdo hotel razlagati nekaj nesmiselnega, se mi je zdelo, da me poneumlja in tega nisem mogla poslušati, zanesljivo se je cela ura vrtela okoli tega, ali je tisto, kar nas hoče naučiti res, ali je bedarija. Še danes to počnem na seminarjih, kjer me hočejo poneumljati. Toda nikdar nisem bila nevljudna ali žaljiva in nikdar ni moj dolgčas ali občutek da nas imajo za bedake, ko nam take reči razlagajo, izviral iz egoizma ali gole razvajenosti. vzrok mojim nagajanjem v šoli je bil predvsem dolgčas in neumna snov brez repa in glave. V teh primerih se mi zdi povsem razumljivo, da se učencem ne zdi fajn ali vredno poslušat. Zato se mi zdi osnovna reč, da učitelj zna narediti snov privlačno, zna biti toliko navdušen nad stvarjo, da bo navdušil tudi otroke, ter da zna morebiten butast cilj prirediti tako, da bo smiseln. To je naloga učitelja. Osnovna naloga. Če ima rad svoje delo, bo to znal. Seveda postane problem, ker vsak učitelj pa ni tolk samozavesten, da bo znal cilj prirediti. To zna biti zelooo velik problem. IN cilji so taki, kot so, marsikateri cilj je čuden (zelo milo rečeno) Če se vrnem na učence, bistre učence, ki zganjajo cirkus. Zdi se mi, da njihova nejevolja zadnjih 10 let, odkar si upajo resnično nemogoče reči, ne izvira iz dolgočasja zaradi predmetnika ali nenavdušenosti učiteljev nad snovjo. Zdi se mi, da izvira predvsem iz totalne razvajenosti in zahtevanja, da je vse in takoj po njihovo. NJim se npr. že v 2. razredu ne da vaditi pisanje. Oni menijo, da dovolj znajo. Ne bodo se več trudili in vadili. Nekaj v resnici že znajo, saj so bistri, več kot malo manj bistri, ki pa so vendarle po svoje bolj pametni, kajti naredili bodo nekaj zase in v resnici vadili brez odgovarjanja. Zakaj bi oni, zelo bistri otroci poslušali neko pravljico, ker zahtevajo drugo, ne bodo poslušali, če je ta pravljica ok, čeprav je ne poznajo, apriori zahtevajo svojo, sicer pa mečejo zvezke v zid. Ne bodo plesali, ker to njim ne paše. Ker ne marajo plesati, najprej nagajajo sošolcu, potem pa trmasto sedijo na tleh in pač ne bodo plesali. Ker oni vse vedo o slovnici (pa v bistvu ne vedo), bodo raje med vajami o uporabi velike začetnice brali knjigo ali strip, saj je to bolj luštno, kot slovnica, a ne. Kadar niso v paru z nekom, ki ga zahtevajo, bodo drugega sošolca že nekako kaznovali.... Hočem povedati, da je razlika med nekom, ki zaradi dolgčasa zganja neumnosti, ali zaradi poneumljanja, pač zaradi neke upravičene reči, ter med nekom, ki zganja cirkus zaradi razvajenosti, egoističnosti in tega, da je stalno v centru pozornosti. Tak otrok tudi meni, da je enak z učiteljem in da se lahko do njega nevljudno vede. Nima izdelanega odnosa do nikogar. Ker je toliko bister, da lahko z levo roko dela šolo, se zaveda, da glede na odnos staršev do šole, ter glede na splošno slovensko stanje v družbi, itak lahko dela kar mu paše. Torej dela po svoje, nevljudno, egoistično in samovoljno- s čimer se prav gotovo na nek način strinjajo tudi njegovi starši, saj so ga vendarle tako vzgojili (sama še nisem naletela na ultra problematičnega otroka, ki ne bi imel za sabo problematičnih staršev, če jih ne bi imel, bi bil morda samo naporen, pa nič več kot to). Da pa se ne bi narobe razumeli, ogromno staršev in otrok je še vedno zelo trezno razmišljujočih in neproblematičnih. Tukaj govorim o določenem stalno prisotnem procentu zelo bistrih in zelo razvajenih + egoističnih otrok, kar daje grozljiv rezultat v povezavi s premilimi, predemokratičnimi starši, katere takim otrokom ni težko zmanipulirat. Tukaj se absolutno strinjam s primoža, da bi za vzgojo morali poskrbeti starši. Tako naj bi bilo. To je njihova naloga. MOram pa reči, da v praksi ne izgleda vedno tako. Povprečno vsako drugo leto v praksi dobiš razred, kjer vsaj minimalno tretjino vsega časa posvetiš zgolj in izključno vzgoji, ker se enostavno ne da preživet, če ne ustaviš otroka sredi razbijanja, pretepanja, žaljenja sošolcev, nagajanja, hudega motenja pouka in se o situaciji ne pogovoriš, razložiš, ukrepaš ali kaj podobnega. Zato ker je vzgoja v družini zatajila. Ker starši enostavno niso več kos svojemu lastnemu otroku. Že na začetku oš jih je take sorte otrok prerastel. Jaz sem sicer načeloma tudi precej demokratična, tudi v službi. Meni se ne zdi potrebno, da starši kar naprej v šolo hodijo, če vedo, da z njihovim otrokom ni nič narobe. Se mi pa zdi, da bi marsikateri starš lahko večkrat prišel v šolo, pa ne pride..vendar ponavadi situacije taki starši itak ne bi rešili, saj se tudi doma izogibajo odgovornsti, vzgoji otroka, zato si itak kot učitelj odvisen bolj ali manj od sebe in svojih sposobnosti pripomoči k neki normalni vzgoji otroka, da bo vsaj približno normalno funkcioniral vsaj v šoli.....če bi bilo pa tako zelo zelo nujno, da bi starši prišli v šolo, bi jih jaz tudi obvestila ali poklicala. Pri nas ob zelo hudih primerih pošljemo staršem uradna vabila s priporočeno pošto. Drugače pa se mi tudi elektronska redovalnica zdi zelo praktična. Ne vidim kakšne posebne škode v njej, prej pozitivne reči.
|