Gina
|
Ne vem, če so vsi ljudje kar apriori negativno nastrojeni do šole. Nekateri so, nekateri niso. Nekateri so upravičeno, drugi niso. Tako kot vse v življenju. Tudi šole so strašno različne. In težko bi se strinjala s tabo, maruška, morate imeti pa res nazadnjaško šolo pri vas, pri nas je situacija zeloooo drugačna (primoža, tudi elektronsko redovalnico imamo, kar je tudi meni zelo fajn zadeva).
IZVIRNO SPOROČILO: maruškaŠ
Verjamem, da se marsikateri učitelj trudi - prav tako sem prepričana, da se jih veliko ne trudi in so totalno nesrečni v svojem poklicu.
Generalni problem je v tem, da se šole še do dandanes niso uspele zčeti zavedati, da so to kot mala podjetja, trgovine in da smo starši preko svojih otrok kupci njihovih storitev. Trgovine s prilagajajo potrošnikom - se šole uprabnikom?? Zelo, zelo malo in zelo, zelo počasi.
Naš šolski sistem bi se moral malo zgledaovati po konceptih v tujini, kjer so učenci cenjeni in ne odveč. Resda so pri nas to javne šole, ki pa bi se morale ravno tako zavedati, da smo plačniki teh storitev vsi davkoplačevalci in v tem primeru tudi kupci teh storitev... Za svojo kupljeno storitev pričakujemo določen standard kakovosti in tega večinoma ni, ker to ni odvisno samo od vsakega posameznega ućitelja (ki sicer lahko zadevo oteži ali izboljša), temveč koncepta šole in tudi konepta ministrstva....
Jaz poznam izredno malo učiteljev, ki so nezadovoljni v svojem poklicu, čeprav tudi taki so, samo menim, da jih ni tako mnogo, da bi bilo to praksa - verjamem pa, da posamezniku lahko zagreni en sam učitelj celo mladost, če ga sfrustrira do konca.
To, da so šole mala podjetja, je jasno že kar precej let, kajti pritiski na šole so gromozanski že res dolgo časa, tako da ni šole, ki se ne bi tega čisto preveč zavedala....samo...vzroki za delovanje šol, kot delujejo, so čisto drugje, v pretiravanju staršev z zahtevami in s pretiravanjem staršev s postavljanjem otrok na piedestal, ter v poniževanju učiteljev že leta dolgo. Najprej so se šole začele "dokazovati" že leta nazaj navzven z raznimi dejavnostmi - od taborov do dodatnih športnih ur, nadstandardnih programov angleščine, jezikov..., potem so začeli pritiskati s tekmovanji, že veliko prej z zelo "demokratično vzgojo" toleranco do takih in drugačnih indigo in kristalnih otrok, vmes še z: "učitelj je kriv za vse, starš nikdar, pazite kaj delate!", in tako do zelo hudih skrajnosti, do katerih je šola privedla danes. Učitelji so siti neprestano sitnih, egoističnih ljudi, ki nimajo osnovnega bontona, kulture pogovarjanja, kulture medsebojnega vedenja, manjka jim človečnost in osnovna toleranca..... učitelji so leta dolgo prenašali otroke, ki so vzgojeni v tem, egoističnem duhu in ki se ne znajo vesti, učitelji so leta dolgo gledali na to, kako bodo ustregli učencu, staršu, ravnatelju, ministrstvu, pač vsem po vrsti...učitelje so reči, ki so podobne ameriškim prisilile, da delajo množico birokratstkih reči, ki nimajo veze s poučevanjem, samo zato, da si krijejo svojo rit, da jih kdo ne toži ali prijavlja brez veze za NIČ. V resnici je problem, ker imajo različni starši različna pričakovanja in potrebe. Pride en starš in zahteva, da naj gremo na tabor. Pride drug starš in zahteva, naj ukinemo tabore, ker je to brez veze. Oba se pritožita na kaj vem katere inštance in težita do nezavesti. Primer tega tedn: Rezultate tekmovanja obeseim na vrata. Isti dan telefonira množica staršev, kako smo lahko tako grozni, da še ni vse objavljeno na šolski spletni strani. Vsak dan take fore, množica netolerance iz vseh strani na vsakem koraku. Bolne reči, oslarije, nepomembne v bistvu, samo z njimi se povprečni učitelj ukvarja več kot s poučevanjem. Danes moram vedeti vse o vsakem otroku. Pride starš in vedeti moram za vsakega, koliko malice je pojedel, s kom se je igral, kaj točno je danes napisal, kaj je zračunal točno danes, s kom se je skregal in bog ne daj da to jasno povem, ker bodo starši iz tega sklepali, da sem rekla, da je njihov otrok "grozen ali zanič", ne pa da je pač imel slab dan...skratka, ja, mi smo štacuna. Samo kupci imajo nerealna pričakovanja. Vsak ima svoja, to je narobe. Jaz bi zelo rada vsem ustregla, vendar se njihove lastne želje krešejo, ne skladajo. En zahteva, da njegov otrok drugega nazaj udari, drug tega ne odobrava. En zahteva, da ima otrok bundo gor, če je +5°C, en drug starš pa bo (je) znorel, zakaj ne pustimo otroku sleči bundo, če je vendarle tako vroče pri +5! En starš hoče, da gremo na kmetijo pogledat, drug reče, da smo res leva šola, ker take neumnosti, ki jih itak vsi otroci poznajo, prakticiramo. En reče, da naj zahtevamo vljudnost, drugemu se zdi vljudnost vse, kar ni pošiljanje v p.m., pa četudi te otrok skoraj pljune. ... A naj nadaljujem?, najbrž je jasna poanta. 
Kar se tiče standarda kakovosti mi je pa ta trditev preprosto rečeno smešna. A hočete starši, da otrok dobi neko splošno, dobro znanje, ali hočete, da ima petke? Ker to dvoje se v naših šolah razlikuje. Žal. Sistem je tak. Zelo...žal. Petke ima lahko vsak, ki se pifla neumnosti. Samo v bistvu ne zna. Zna vsaj nekaj pa lahko vsak, ki zna poslušat. Vendar veliko splošnega dolgoročnega znanja vendarle ne odnesejo, ker je šolski sistem zastavljen popolnoma napačno. Preveč snovi trpajo v glave, da bi lahko sploh neka osnova not ostala. Vendar je to stvar ministrstva. In če se spomniš, sem pokrenila veliko akcijo, da se novi, še bolj grozni, otrokom nepirjazni (beri znanju neprijazni) učni načrti ne bi sprejeli. Pa seveda nisem dosegla nič. Jaz imam čisto vest. Več kot to nisem znala narediti. Sprejeli so čez trupla. Morda zaradi staršev, ki so prepričani, da znanje otroci dobijo, če jim vlivaš z lijakom v glavo mnooooožice reči brez časa za utrjevanje. Bedaki. Tako to ne gre. Zato otroci ne bodo nič več znali, kot smo mi v njihovih letih. Niti nismo za to odgovorni učitelji. Pri polni zavesti trdim, da učitelji nismo imeli NIČ besede pri novih učnih načrtih, torej zanje nismo odgovorni. Pa ne bi zdaj o tem, ker bom dobesedno bruhala zraven od hudega, kaj bodo (pardon, so) otrokom naredili. Tako da lepo prosim, nikar mi ne govori,d a otroci niso cenjeni, ker so PRecenjeni. V očeh mnogih staršev so edini zveličavni, z vsemi pravicami, učitelji smo pa večinoma v praksi sužnji v njihovih rokah. Ravno v drugo skrajnost kot pripoveduješ je šlo. Je pa res, da obstjajo še vedno zelo normalni starši, z normalnimi pogledi na svet, hvala bogu kar precej njih med množico nezrelih in nerealnih in samo to nas še gor drži, da se čisto vsem pa le še ni zmešalo od otrok na piedestalih.
Seveda je res, da so se v teh groznotnih, neprijaznih okoliščinah šole različno znašle. Nekatere gledajo zgolj na otroke, ene zgolj na starše, druge skušajo ustvarjati vtis z usmerjenostjo navzven, z dokazovanjem z rezultati na tekmovanjih, nekatere s pretirano zaprtostjo vase, nekatere poslušajo striktno zgolj ministrstvo, nekatere pa rešujejo reči z avtoritativnostjo.... verjamem, da noben način ni idealen. Morda je kakšen način celo tudi zelo zanič..ker to kar splišni opisuje, bi tudi mene ob živce spravljalo, pa tudi imela sem čast pri svojih otrocih doživeti šolo, kjer so bili tako storilnostni, da ni bilo fajn, pravzaprav je bila čist živčna šola. Vem pa tudi, da obstajajo res fajn šole, ki še vedno funkcionirajo normalno in človeško....tudi to imam čast doživljat pri svojih otrocih vendar ne poznam šole, kjer koga od staršev ne bi kaj motilo. Starši so včasih čist nerealni. Ko poslušam v tej šoli, kamor moji hodijo, kaj vse starše moti, bi jih z veseljem poslala kam drugam probat kaj drugega, da bi se zavedli, kakšno srečo imajo. Tu se res trudijo in starši in otroci smo res cenjeni in upoštevani in ne vem, kaj bi še tile ego starši sploh radi, saj vse imajo.Ha, ha, mogoče od splišni ravnateljico...
Po moje so za dobro počutje otrok potrebne tri "enakovredne" stranke. Enakovredne ne v smislu, da vse o vsem enako dobro vedo ali da imajo popolnoma enake pravice in dolžnosti, sploh ne, enakovredne v smislu upoštevanja žaelja, potreb in interesov vseh treh v enaki meri in tudi prilagajanja in tolerance v enaki meri. Dokler pa je otrok bog, ali starš meni, da je on bog, ali pa morda učitelj meni enako, pa je to obsojeno na zanič počutje vseh treh, ne glede na to, kje je vzrok. Tako da... v večini slo. šol, kar jaz poznam... menim, da je bog otrok, potem je drugi bog starš,... učitelj....kdo je že to? Ja, jaz upam, da se to spremeni enkrat v en realen trikotnik. Navijam za to z vsem srcem.
P.S. Kadar si zelo nezadovoljen s šolo, ne moreš skrivat nezadovoljstva. Sem probala. Jaz tega ne znam. Grozno je gledat svojega otroka, ki postaja prepričan,d a je butelj za neko stvar, ki noče v šolo, ker ga je nekdo prepričal, da je vreden zgolj tega, da se tuli nanj, ki se ga ocenjuje neprimerno, oz sestavlja teste nerealno in ki posledično zasovraži predmet. To sem mislila pod prvo točko, da lahko posamezniku en sam nerealen nesposoben učitelj, ki morda celo čisto rad hodi v službo, zagreni celo mladost - še dobro da smo se odselili, pa da ima zdaj zelo rad ta isti predmet, pri katerem dosega zelo dobre rezultate.Tako da razumem travme otrok in staršev, ki so včasih res tudi opravičene. In v teh primerih sem žalostna, da se tudi to dogaja na šolah, ker v resnici se. V teh primerih verjamem, da ste starši žalostni, jezni, obupani.... in imate biti za kaj. Samo ni treba posploševat tega. še vedno se mi zdi, da v večini primerov ni ravno tako. Da večina učiteljev funkcionira drugače. Bolj človeško.
|
Natisni
. 
