|
blaža -> RE: Kdaj sami doma (19.7.2008 12:39:11)
|
Jaz sem mojega petletnika prvič pustila doma, ko je imel tri leta in pol in to za pet minut dobesedno, ker sem skočla po kruh, trgovina pa je petdeset metrov od naše hiše. Ponavadi je gledal risanke in bil še v spalni vreči na kavču, vedno je potem gledal iz kavča čez okno( Zaprto, ki se ne da odpreti in malo oddaljeno od kavča), da sem mu pred trgovino pomahala in skočla not po kruh. Preden sem šla sem mu zabičala, da se ne sme zmaknit iz kavča( Čeprav nikoli ne veš kaj jim pride na pamet). Srce mi je od straha bilo sto na uro, čeprav je bil vedno odgovoren fantek. Tudi sedaj, ko ima pet let ga ne puščam samega zunaj, ampak si z možem vedno vzameva čas, da gremo skupaj ven ali pa vsaj eden od naju. Na telefonu zna od četrtega leta poklicat babico in nono, za vsak primer pa tudi policijo. O tem kdaj koga poklicati smo se temeljito pogovorili. Poznam pa primer( on je že odrasel človek z družino) in ima zeloo neprijeten spomin, ker se spomni, da ga je mama puščala, samega doma, ker se je ločla in je pol lovila naslednjega partnerja in hodila zvečer ven ter, ga puščala same ga ko je spal.Star je bil dve leti in pol. Ene noči je tako jokal, da je sosed, ki je živel pod njimi splezal čez balkon k njemu. Da bi kaj takega naredila svojemu otroku, si ne bi mogla oprostit. Ko sem dobila sredi noči popadke za drugega sina, smo spokali še starejšega ob štirih zjutraj, ki nismo imeli drugega varstva in smo veselo šli rodit našega dojenčka. Smo ga pa prej pripravli na to možnost, da bom rodila ponoči.Če nimam varstva smo pač doma. Ne vem še natanko kdaj ga bom začela puščat wsamega doma, vsekakor pa bo to postopoma.Tudi pretiravanje v drugo skrajnost ni zdravo za otroka, treba jim je tudi zaupat, seveda, ko je zato zrel. Lep pozdrav vsem.
|
|
|
|