|
BaNeLa -> RE: NEČAK (21.3.2008 8:15:13)
|
Verjetno je največ kar ti v tem trenutku lahko narediš to, da daješ oporo tvojemu bratu in hčerki, mama bo potrebovala verjetno veliko časa, da bo prišla k sebi, glede na to v kakšnem stanju je sedaj.
Sama imam zelo prizadetega otroka. Ko je bil star pol leta, so se pričeli hudi epileptični statusi, ki smo jih velikokrat ustavili na urgenci in z oživljanjem....vse to sem gledala napeta in ustavljena v nekem času....nisem vedela kaj se okoli dogaja.....ampak na vzven sem bila trdna in razen bledega obraza ,n i bilo videti drugega....tako se je dogajalo kaka 3 leta, sedaj pa se je stanje umirilo.....vmes , ko smo iskali diagnoze, je včačsih prišla kakšna takšna možnost, da ne po preživel prvih 10 let. Ko sem to prvič slišala, se mi je ustavil čas....že samo da slišiš kaj takega je nevzdržno....no, pa so potem to ovrgli....
Vedno, pa sem imela nekoga, ki sem mu o svojih občutkih lahko zaupala.....in dala iz sebe vse, kar me je bolelo.
Vem, da bi grozno težko prenesla smrt mojega otroka, ampak včasih je tako namnjeno, sploh kadar so otroci tako hudo bolni, kot je bil vaš Nil.
Tudi jaz imam hčerko, ki je začela te naše travme doživljati, ko je bila stara 3 leta....vedela je , da se nekaj hudega dogaja in večkrat smo ji razložili po resnici kako in kaj....danes vse to razume...
Razložite ji mogoče s pomočjo kakšnega nasveta vzgojiteljev ali psihologov, predvsem pa bodite ob tem močni in ji dajte vedeti, da ste ob njej in da se na vas lahko obrne kadar ji bo hudo.....težko je otroku gledati obupane starše in še težje jim je, da bi sami morali prevzeti odgovornost in starše tolažiti....
Veliko poguma in moči za naprej , čeprav za družinico življenje nikoli ne bo takšno kot do sedaj....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]
|
|
|
|